Vodooskrba prebivalstva ne sme biti tržno blago

Ker so se v zadnjem mesecu pojavili pomisleki do predloga spremembe Ustave RS s strani združenj občin, naj ponovno poudarimo kakšen je bil naš namen spremembe Ustave. V Civilni iniciativi vseskozi zagovarjamo, da je pravica do vode temeljna človekova pravica in da so vsi vodni viri javno dobro, ki jih ni mogoče privatizirati in so prednostno in trajnostno namenjeni vsem živim bitjem. Vodooskrba prebivalstva pa se lahko izvaja samo kot neprofitna javna služba, brez koncesij ali javno-zasebnega partnerstva in ni tržna dejavnost ter ima absolutno prednost pred drugimi rabami vode. Ali bo oskrbo s pitno vodo izvajala država ali lokalne skupnosti po našem mnenju ni pomembno, če le obvelja, da vodooskrbo izvaja izključno javna služba, ki se je ne more olastniniti.

Zato podpiramo prizadevanja Strokovne skupine za pravico do pitne vode, ki v veliki večini zasleduje namene peticije o vpisu neodtujljive pravice od vode v Ustavo RS, ki jo je podprlo preko 55.000 podpisnikov .

Menimo, da prvi trije odstavki, kot jih v variantnem predlogu predlaga Strokovna skupine, ne smejo biti problem za nikogar. Dejstvo je, da mora imeti vsak pravico do pitne vode, da se vodni viri ne morejo privatizirati ter da ima vodooskrba prebivalstva absolutno prednost pred drugimi rabami vode.

Strokovna skupina tudi zelo jasno odgovori na enega od naših vprašanj oziroma odpravi naš strah glede možnosti samooskrbe prebivalstva s pitno vodo, ko zapiše: »Pravica do pitne vode se zagotavlja na dva načina: z lastno oskrbo, tako imenovano samooskrbo, ali da jo upravičenec uresničuje z dostopom do omrežja za preskrbo z vodo. Če je določba o pitni vodi formulirana kot človekova pravica, to ne pomeni, da jo je obvezno zagotavljati tudi na območjih, kjer je ekonomsko smotrna samo samooskrba, ali na nepremičninah, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za pridobitev vodovodnega priključka. Tudi sedanje besedilo, ki je kot rečeno povzeto po Stališču državnega zbora, torej upošteva pravico do samooskrbe s pitno vodo, saj stroka poudarja, da v odročnih krajih in osamljenih zaselkih ter na osamljenih kmetijah (na primer v goratih in hribovitih predelih) javna oskrba s pitno vodo niti ni mogoča. Tudi že sedaj izvajana samooskrba s pitno vodo bo po sprejemu tega ustavnega amandmaja v skladu z novo ureditvijo.«.

Zadnji odstavek, s katerim se ne strinjajo združenja občin je za nas pomemben. Pomemben, ker je naš namen vodooskrbo prebivalstva umakniti s trga oziroma preprečiti, da bi na trg kadarkoli prišla. To pa lahko storimo le tako, da vodooskrbo prebivalstva izvaja izključno neprofitna javna služba. S sedanjo ureditvijo, ko se dovoljuje podeljevanje koncesij, smo na področju vodooskrbe zelo ranljivi.

Če je vodooskrba prebivalstva javna služba, če ni koncesij in je oskrba prebivalstva umaknjena s trga, potem liberalizacije tega področja ni možna. Če pa dovoljujemo podeljevanje koncesij samo domačim podjetjem za oskrbo s pitno vodo, potem lahko že sporazumi tipa CETA, TTIP ali TISA, ki so »pravilno« napisani to dejavnost prepustijo trgu in omogočijo prijavo na razpis za pridobitev koncesijo vsem družbam, ne samo domačim. Kaj šele direktiva o javnih naročilih in podeljevanju koncesij, iz katere je bila pod pritiskom javnosti izločeno upravljanje s pitno vodo, ki bo to področje prej ali slej poskušala ponovno urediti.

Zato bomo vztrajali, da lahko vodooskrbo prebivalstva izvaja samo neprofitna javna služba, ki se ne more v nobenemu primeru lastniniti. Zavračamo vsakršno možnost, da Ustavno določilo dovoljuje podeljevanje koncesij ali kakšno drugo obliko javno-zasebnega partnerstva ali mešano javno-zasebno podjetje, ki bi izvajal oskrbo prebivalstva z vodo.

Menimo, da je bil čas pogajanj za oblikovanje optimalnega člena Ustave dovolj dolg, več kot 7 mesecev in da po času pogajanj pride na vrsto čas odločanja in prevzemanja odgovornosti.

Stališče CI do spremembe ustave – pitna voda v Ustavo 23.10.2016