Zapisi o vodi drugod

• V članku “Unicef: 748 milijonov ljudi na svetu nima dostopa do pitne vode” izraža skrb, da bi lahko privatizacija pitne vode, ki jo predvideva trgovski sporazum TISA, lahko ogrozila čistost naših voda.
• V članku “Ko se bodo začele vojne za kruh in vodo, bo prepozno” pojasnjujejo, zakaj jih srbi, da bi privatizacija voda lahko ogrozila prebivalce Slovenije:
  

  V naši državi imamo nameščenih le tretjino čistilnih naprav za čiščenje odpadnih vod, od teh pa 60 odstotkov ni dokončanih do konca ali pa slabo delujejo. Inšpekcijske službe na področju onesnaževanja voda ne delujejo, edino takrat, ko jih v to prisilijo s pomočjo policije prebivalci, civilne iniciative in nevladne organizacije. Nekaj podobnega je tudi pri zagotovitvi čiste pitne vode prebivalcem Slovenije. Že sedaj, ko so to večinoma javni vodovodi, so sistemi s strani javnih podjetij občin in države slabo vzdrževani, ko pa bodo te sisteme prevzeli koncesionarji, pa bo še slabše, saj bodo porabljeno vodo samo podražili, infrastruktura na tem področju pa bo pričela še bolj propadati. Ko se bo to zgodilo, se bodo ‘elegantno’ umaknili. Bo to tista zdrava prihodnost naših otrok, za katero si prizadevamo?

  Ne glede na to, da gre za predvidevanja in ne nekaj, kar bi se zanesljivo zgodilo, moramo imeti v mislih, da bi privatizacija, v kolikor bi bila dopuščena, to dejansko lahko prinesla. Gre za nevarnost, kateri se želimo izogniti tudi v Civilni iniciativi za Slovenijo in sVOboDO, in sicer na način, da privatizacije pitne vode, vodnih virov in oskrbe s pitno vodo NE odobravamo!

Minister za kmetijstvo in okolje mag. Dejan Židan ter poslanec Državnega zbora RS Brane Golubović, sta na novinarski konferenci predstavila predlog, vložen 21.3.2014, za začetek spremembe 70. člena Ustave RS. S tem naj bi v ustavo zapisali, da ima vsakdo pravico do pitne vode in da se oskrba s pitno vodo za prebivalstvo opravlja kot neprofitna javna služba. […] S predlagano dopolnitvijo ustave se bo zagotovil univerzalni dostop do pitne vode in zavarovanje vodnih virov za prihodnje generacije ter oskrba prebivalstva s pitno vodo kot neprofitno javno službo. Namen dopolnitve je predvsem preprečiti, da bi oskrba s pitno vodo postala predmet privatizacije.

a) se ni pozanimala o njih
b) je realnost zamenjala za utopijo
c) ji kdo grozi, ali pa jo je podkupil
d) se ji zdi, da so znotraj vlade nadljudje, ki bodo obšli vse pasti, v katere se je ujela npr. UK, in ki bodo kot neki super heroji ubranili naše vodovode v primeru, da bo prišlo do monopolizma nad vodovodi in slabšanja kakovosti vodovodov, poviševanja cen vode ter priključkov na vodovod.
e) ji je vseeno kaj bo s cenami vodovodov
f) drugo

To so samo možnosti, ni nujno, da katerakoli od opcij drži. Je pa sumljivo, da je omenjala samo pozitiven scenarij.

22. marec, svetovni dan voda
PROTI PRIVATIZACIJI VODNIH VIROV IN OSKRBE Z VODO!
Leta 2013 je 1,5 milijona prebivalcev EU s peticijo preprečilo evropski komisiji uveljavitev direktive, ki bi odprla vrata privatizaciji oskrbe s pitno vodo. To nikakor ne pomeni, da je nevarnosti konec. Apetiti zastopnikov velikega kapitala so nenasitni. Še naprej zahtevajo privatizacijo vodnih virov in oskrbe z vodo. Zato, če res želimo zaščititi vodne vire in dostop do oskrbe s pitno vodo, je nujno potrebno vodo izločili s svobodnega trga ter z zapisom v ustavo določiti, da je voda javno dobro in kot taka neodtujiva človekova pravica. V nasprotnem primeru se bo Slovenija znašla v podobnem položaju kot Grčija, Španija, Bolgarija in Portugalska itd., kjer so velike korporacije že prevzele nadzor nad vodnimi viri in oskrbo z vodo ter poskrbele ne le za slabšo vodo iz vodovodov, ampak tudi višje cene na račun večjih dobičkov.
V Grčiji so mesta podelila koncesije za oskrbo z vodo zasebnim koncesionarjem. Na ta način naj bi mesta napolnila svoje blagajne in rešila problem oskrbe in vzdrževanja javnih vodnih sistemov. In kaj se je zgodilo? Neučinkovito vzdrževanje vodnega sistema je samo še poslabšalo kakovost vode, zato so vodo začeli klorirati, kar je posledično vplivalo na dvig cen za oskrbo s slabo vodo. Tudi v Bolgariji je vlada, da bi se izognila stroškom obnove vodovoda v Sofiji, prodala družbi korporaciji United Utilities, ki se ukvarja z upravljanjem vodnih virov in omrežji. Ta je cena vode v slabih desetih letih podražila za več kot 300 %, do obnove vodnega omrežja sploh ni prišlo, medtem pa si je direktor korporacije odmeril letno plačo 400.000 evrov. Ker zaradi povišanja cen vode gospodinjstva niso bila sposobna plačati stroškov za vodo, je korporacija tožila 5000 družin ter naročila deložacije za 370 družin nasilno. Potem, ko je korporacija United Utilities s svojim »bolgarskim poslom« zaslužila okoli 1,5 milijarde funtov, je svoj delež sofijske vode prodala francoski Veolii in se umaknila z bolgarskega vodnega trga. Na Portugalskem so zaprli celo javne pipe na trgih, ko so upravljanje vodnih omrežji prevzela zasebna podjetja. Izkušnje nekaterih drugih držav po svetu s privatizacijo vode so še slabše, zlasti v Južni Ameriki, Turčiji, Indiji in še kje.
Privatizacija vodnih virov in upravljanje z vodnimi omrežji pitnih voda je milijardni posel, v katerem prevladujejo predvsem francoske in britanske korporacije. Da evropska politika želi ugajati korporacijam in interesu kapitala, ni skrivnost. Spomnite se, kako je razvpita trojka (Evropska komisija, ECB in IMF) od Grčije, Portugalske in Španije, v zameno za pridobitev mednarodne finančne pomoči, odkrito zahtevala privatizacijo oskrbe z vodo, in to v času, ko se številna zahodnoevropska mesta (Berlin, Pariz idr.) odločajo za nasproten proces, torej za vrnitev javnega sistema oskrbe z vodo. Razlog: zahodna mesta so ugotovila, da s privatizacijo vode in vodnih omrežji niso rešila številnih težav, ampak da je privatizacija oskrbe z vodo prinesla nove težave.
V Parizu sta zadnjih 25 let vodne vire upravljali dve francoski korporaciji: Suez in Veolia. Leta 2010, ko je koncesijska pogodba korporacij Suez in Veolia iztekla, so bile narejene številne študij, ki so dokazovale, da je javno lastništvo učinkovitejše od zasebnega. Zato se na mestni ravni odločili, da oskrbo z vodo vrnejo v upravljanje lokalni skupnosti. Rezultat: mesto je v prvem letu prihranilo okoli 35 milijonov evrov, kar je omogočilo znižanje cene oskrbe z vodo za osem odstotkov. Pariškemu zgledu so sledile še druge lokalnih skupnosti po Franciji in Evropi. Berlinska mestna oblast si že nekaj časa močno prizadeva, da bi prevzela primat nad upravljanjem z vodo, ki jo je leta 1999 kljub nasprotovanju javnosti privatizirala. Enak trend je v zadnjih letih opaziti tudi v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in Finskem ter v nekaterih drugih evropskih državah. Z drugimi besedami, mesta so ugotovila, da voda ne sme podlegati merilom tržne konkurenčnosti in komercializacije ter da se odgovornost za oskrbo s pitno vodo ne sme prepustiti v roke nekaj korporacij. Ergo, ker javni sistem oskrbe z vodo ni bil vzpostavljen z namenom, da korporacije kovale dobičke, ampak zato, da bi vsem omogočili dostop do čiste in pitne vode, je potrebno pravico do pitne vode potrebno zapisati v ustavo, vodo pa zaščititi pred privatizacijo, komercialnim izkoriščanjem in interesi korporacij.
In kaj pravi Amensty International: Dostop do vode je človekova pravica. Voda in javna infrastruktura morata biti brez diskriminacije dostopni vsem ljudem. Vsi imamo pravico do zadostne količine varne ter cenovno dostopne vode za osebno in domačo uporabo. Voda je nujno potrebna za dostojanstveno življenje in zagotavljanje zdravja. Človekove pravice je dolžna zagotavljati država vsem svojim prebivalcem.

• V direktivi so sprva hoteli doseči, da bi morale biti te koncesije odprte za vse.
• Posledično bi se v preskrbo z vodo lahko vključile tudi multinacionalke.
• Na račun pritožb s strani ljudstva je komisija v Bruslju vodo izključila iz direktive, vendar s tem problem še ni rešen, odločitve glede upravljanja preskrbe z vodo so sedaj v rokah držav članic EU.