Kaj pomeni vsakdo ima pravico do pitne vode?
Predlagani prvi odstavke 70.a člena “Vsakdo ima pravico do pitne vode” nalaga državi in posredno občinam, da vsakemu prebivalcu Slovenije v skladu z možnostmi ( javni vodovod, vaški vodovod, samooskrba, dovoz pitne vode, …) zagotovi pitna voda, torej količinsko in higiensko ustrezno vodo, ki je bistvenega pomena za naše življenje.
Če je določba o pitni vodi formulirana kot človekova pravica, to ne pomeni, da mora država ali občina obvezno zagotavljati pitno vodo vsakomur preko javnega vodovoda. Ta določba torej ne predstavlja obveznosti zagotavljanja obvezne javne službe oskrbe s pitno vodo iz javnih vodovodov za vse prebivalce na območju RS. Torej je samooskrba prebivalstva s pitno vodo še vedno mogoča, še posebej v odročnih krajih in osamljenih zaselkih ter na osamljenih kmetijah (na primer v goratih in hribovitih predelih), kjer javna oskrba s pinto vodo niti ni mogoča.
Na ta način prebivalstvo prevzame dolžnost občin in države pri zagotavljanju pravico do pitne vode, kar posledično pomeni, da prebivalstvo oreko samooskrbe tudi razbremeni občino ali državo visoke investicije v gradnjo vjavnega odovodnega omrežja na redko poseljenih območjih. To pa ne odvezuje občin, da tem samooskrbnim vodovodom ne ponudijo pomoč v obliki dela investicijskih sredstev, nadzora kvalitete vode in izobraževanj. To je po mojem mnenju celo dolžnost občine, saj t. i. vaški vodovodi opravljajo funkcijo države in občin.
Ta določba pa ne razbremeni države in občine, da se ne vključi v reševanje problema oskrbe s pitno vodo tam, kjer samooskrba ni mogoča ali ni zadovoljiva s svojimi ukrepi. Poseben primer pa je dovoz pitne vode v cisternah do posameznih gospodinjstev za njihove potrebe. Mnenja smo, da se cena tovrstne storitve ne sme razlikovati od cene, ki jo plačujejo občani, ki so priklopljeni na javni vodovod in imajo privilegij »neomejene« količine pitne vode skozi celo leto.
Predlagani prvi odstavke 70.a člena “Vsakdo ima pravico do pitne vode” nalaga državi in posredno občinam, da vsakemu prebivalcu Slovenije v skladu z možnostmi ( javni vodovod, vaški vodovod, samooskrba, dovoz pitne vode, …) zagotovi pitna voda, torej količinsko in higiensko ustrezno vodo, ki je bistvenega pomena za naše življenje.
Če je določba o pitni vodi formulirana kot človekova pravica, to ne pomeni, da mora država ali občina obvezno zagotavljati pitno vodo vsakomur preko javnega vodovoda. Ta določba torej ne predstavlja obveznosti zagotavljanja obvezne javne službe oskrbe s pitno vodo iz javnih vodovodov za vse prebivalce na območju RS. Torej je samooskrba prebivalstva s pitno vodo še vedno mogoča, še posebej v odročnih krajih in osamljenih zaselkih ter na osamljenih kmetijah (na primer v goratih in hribovitih predelih), kjer javna oskrba s pinto vodo niti ni mogoča.
Na ta način prebivalstvo prevzame dolžnost občin in države pri zagotavljanju pravico do pitne vode, kar posledično pomeni, da prebivalstvo oreko samooskrbe tudi razbremeni občino ali državo visoke investicije v gradnjo vjavnega odovodnega omrežja na redko poseljenih območjih. To pa ne odvezuje občin, da tem samooskrbnim vodovodom ne ponudijo pomoč v obliki dela investicijskih sredstev, nadzora kvalitete vode in izobraževanj. To je po mojem mnenju celo dolžnost občine, saj t. i. vaški vodovodi opravljajo funkcijo države in občin.
Ta določba pa ne razbremeni države in občine, da se ne vključi v reševanje problema oskrbe s pitno vodo tam, kjer samooskrba ni mogoča ali ni zadovoljiva s svojimi ukrepi. Poseben primer pa je dovoz pitne vode v cisternah do posameznih gospodinjstev za njihove potrebe. Mnenja smo, da se cena tovrstne storitve ne sme razlikovati od cene, ki jo plačujejo občani, ki so priklopljeni na javni vodovod in imajo privilegij »neomejene« količine pitne vode skozi celo leto.
Kaj pomeni, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države?
Vsi vodni viri, tudi tisti, ki še niso v aktivni uporabi se s sprejemom ustave zaščitijo preb morebitnimi težnjami po privatizaciji, zasebnem lastništvu. Torej na vseh vodnih virih lastninske pravice ne bo mogoče pridobiti, kar velja tudi za državo, s čimer tudi katerakoli Vlada ne mre zaradi različnih razlogov, na primer finančna kriza, odprodati vodnih virov. Poleg tega se zaščitijo tudi vodni viri, ki se bodo gradili oziroma umetno ustvarjeni vodni viri. Dejstvo je, da se bodo zaradi vedno večje potrebe po vodi v prihodnosti gradila umetna akumulacijska jezera z zajezitvami in grajenimi obrežji in drugi grajeni zbiralniki pitne vode.
Kaj pomeni, da vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva?
Za Civilno iniciativo je poleg določila, ki smo ga predlagali v svoji državljanski pobudi – da se vodnih virov ne more lastniniti oziroma privatizirati – pomembno tudi, da se bo v Ustavi določilo, da vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo ter vodo za preskrbo gospodinjstev, kar pomeni, da ima oskrba prebivalstva absolutno prednost pred gospodarskim izkoriščanjem vode ali kakšnim drugim izkoriščanjem vode. V primeru vodnih kriz ali celo suš, se bo prepovedalo ali omejilo gospodarsko izkoriščanje vodnega vira vode ter dalo prednost oskrbi prebivalstva s pitno vodo.
Poleg tega je določeno, da vodni viri služijo trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vod. To pomeni, da moramo že danes ukrepati na način, da bomo omogočili tudi zanamcem, da bodo čez 30, 50 ali 100 let imeli dostop do kakovostne pitne vode. Država bo morala preko javnega neodvisnega nadzora vseskozi spremljati stanje podtalnice in vseh voda, skrbeti za preprečevanje in zmanjševanje onesnaženja, spodbujati trajnostno rabo vode, ščiti vodno okolje, delovati preventivni, ipd. Vse s ciljem, da bomo vseskozi imeli dovolj podzemnih voda za oskrbo prebivalstva in tudi gospodarstva.
V obrzložitvi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave RS pa je obrazloženo kaj pomeni izraz »v tem delu niso tržno blago. Ta del je potrebno razumeti količinsko, tako da ni mogoče tržiti količin, ki onemogočajo ali le ogrožajo oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev. Tržijo se lahko le viški količin vode, ki niso namenjeni oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev. Prav tako te določbe ni mogoče razumeti tako, da bi izčrpane količine vode za tržno izkoriščanje smele ogrožati sam vodni vir. Pri posebni rabi vode oziroma podeljevanju vodnih pravic bo potrebno zagotavljati, da te ne bodo ogrožale oskrbo in da bo posebna raba vsebovala zadostne varovalke, ki bodo zagotavljale prednostno rabo za oskrbo pred vsemi drugimi rabami. Ta določba tudi pomeni, da ima preskrba prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev trajno prednost pred gospodarskim izkoriščanjem vodnega vira. Kadar vodni vir ni dovolj bogat, da bi služil neprofitni oskrbi s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, ga torej ni mogoče gospodarsko izkoriščati. Zaradi tega je država dolžna količinsko in kakovostno nadzirati in varovati stanje vodnih virov.
Kaj pomeni, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno?
Oskrba prebivalstva s pitno vodo in vodo za potrebe gospodinjstev se zagotavlja neposredno v obliki obvezne javne neprofitne službe. Kar pomeni, da vodooskrba kot storitev ni tržna dejavnost in je izvzeta iz tržnih pravil in notranjega trga EU. To pomeni tudi, da se vodoskrba ne bo zagotavljala prek koncesij, prav tako te storitve ne bodo opravljali zasebniki prek javno-zasebnega partnerstva, izvajalci javne službe pa bodo morali biti v 100 odstotni javni lasti. Namen neprofitnosti javne službe pa je v tem, da bo morala biti cena določena na način, da bo omogočala izvajanje javne službe, potrebna vlaganja za razvoj itd., morebitni presežek, ki se bo pri izvajanju javne službe ustvaril, pa se bo lahko namenjal zgolj za namene vodooskrbe, lastnik oziroma družbenik izvajalca javne službe z njim ne bo mogel prosto razpolagati in ga namenjati tudi za druge namene.
Trenutno se oskrba prebivalstva s pitno vodo in vodo za potrebe gospodinjstev, ki je v izvirni pristojnosti občin, izvaja prek obvezne gospodarske javne službe. V zvezi z organizacijo opravljanja oskrbe s pitno vodo predlagana sprememba še vedno ohranja omenjeni način izvajanja javne službe na način, da ustava določa, da je oskrba prebivalstva s pitno vodo in vodo za oskrbo gospodinjstev izvirna pristojnost države, pri čemer pa določa tudi, da jo za državo opravljajo lokalne skupnosti neposredno in neprofitno.
Ustava pa zavezuje državo, da kontrolira ne le zakonitost, temveč tudi primernost in strokovnost organizacije in izvedbe oskrbe prebivalstva s pitno vodo v lokalnih skupnostih in da jo je v skrajnih primerih (če jo lokalna skupnost ni zmožna izvajati) dolžna zagotavljati. (Po obrazložitvi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije)
Kaj točno pomeni privatizacija vode?
Pod tem pojmom je mišljeno podeljevanje koncesij za izkoriščanje in upravljanje naših naravnih bogastev, med katere spada tudi oskrba s pitno vodo. Koncesije lahko Vlada ali občina podeli tujim in domačim zasebnim družbam tudi za obdobje 50 let brez vsakršnega formalnega ali vsebinskega nadzora. Cilj zasebnega kapitala pa je maksimiziranje dobička.
Ali obstajajo resne nevarnosti, če dopustimo, da se privatizira vodo/vodne vire/upravljanje vodnih virov?
Da. Nevarnosti izpostavljamo na strani Nevarnosti privatizacije vode, vodnih virov, oskrbe z vodo.
Ali pravica do vode pomeni tudi ustrezno zaščito (površinskih in podzemnih) vodnih virov na območju države?
Zapis pravice do pitne vode in da vodooskrbo za gospodinjstva izvajajo neprofitne javne službe pomeni, da se zaščitijo tudi vodni viri, ki služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo.
Zakaj pravimo, da v Ustavi RS pravica do vode kot javne dobrine ni dovolj dobro definirana?
Naša ustava sicer določa, da so naravna bogastva javno dobro, vse ostalo, kdo lahko z našimi naravnimi bogastvi upravlja in pod kakšnimi pogoji – pravico do upravljanja se lahko podeli tudi tujim zasebnim podjetjem – pa določijo različni področni zakoni.
Izrecna pravica do pitne vode Ustava RS ne opredeljuje. V 70. Členu v drugem odstavku sicer Ustava določa, da zakon določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva, v tretjem odstavku istega člena pa, da lahko zakon določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tuje osebe.
Ustavna ureditev je glede možnosti privatizacije oskrbe s pitno vodo dokaj ranljiva, saj zakonodajalcu omogoča širok prostor za uveljavljanje koncesij in prepustitev oskrbe s
pitno vodo zasebnim in pravnim fizičnim osebam. Zakon pa določa, da se lahko koncesije podelijo tudi do 50 let.
Zakaj zahtevamo, da se neodtujljiva pravica do vode vpiše ravno v Ustavo?
Ustava je trenutno (februar 2016) glede privatizacije oziroma podeljevanja koncesij tudi do 50 let za oskrbo s pitno vodo in koriščenje pitne vode za gospodarstvo dokaj liberalna in s tem ranljiva. Ustava rabo vode in skrb za vodo prepusti zakonodaji, s čimer Vladi in Državnemu zboru omogoča zelo širok manevrski prostor odločanja in urejanja.
Kljub dejstvu, da je trenutna zakonodaja na področju vode relativno dobra, pa se to lahko zelo hitro spremeni, če se parlamentarna večina odloči, da lahko z vodo upravljal samo zasebnik. Za to spremembo potrebuje navadno večino v parlamentu.
Tako bi lahko parlament zbrisal določbo zakona, ki pravi, da ima oskrba prebivalstva s pitno vodo prednost pred vsemi drugimi rabami, kot je recimo pridobivanje hidroenergije ali kmetijsko namakanje ali prodajo ustekleničene vode.
Torej bi lahko katerakoli Vlada na podlagi spremenjenega zakona, na podlagi podeljene koncesije za ustekleničenje vode, oskrbo prebivalstva z vodo zagotavljala preko zasebnika z ustekleničeno vodo.
Sliši se absurdno, a za to je potrebno samo spremeniti zakonodajo.
Zato zahtevamo, da se neodtujljiva pravica do vode vpiše v ustavo. Več preberite v prispevku Voda nima alternative. Podpiši peticijo in postani varuh pitne vode v Sloveniji!
Kaj lahko dosežemo s peticijo? Ali lahko peticija kakorkoli vpliva na spremembo zakonov?
Peticija lahko pripomore k temu, da vlada vidi, začuti, prepozna nacionalni interes in ustrezno reagira. V kolikor se vlada ne bo odzvala in prevzela odgovornosti “samoiniciativno”, bomo sprožili več ukrepov, med drugim bomo pričeli z zbiranjem podpisov za referendum. Ob tem velja pripomniti, da je cena referenduma zanemarljiva, če jo primerjamo s skupno ceno, ki bi jo lahko plačali ob podražitvi vode po privatizaciji oskrbe vodnih virov s strani tujih koncesionarjev ali celo po privatizaciji vodnih virov. En referendum stane državljana približno eno kavo.
Ali so politiki, poslanci, vlada, zaposleni v “podjetju”, imenovanem Republika Slovenija, ali so zaposleni v Bruseljskih izpostavah globalnega kapitala? Ali so na plačilni listi Slovencev, ali so plačani od kapitala, da se odločajo v potencialno škodo svojih državljanov, oziroma sploh nočejo odločati? Upamo, da bo večina v vladi na naši strani.
Zakaj v peticiji piše, da je vse po starem? Časopis Mladina piše: “Z nakupom skupine Laško je Heineken dobil zelo veliko dobre vode. V Ljubljani so to štiri vrtine; poleg tega izkorišča še osem vrtin v Laškem: predstavlja skupaj 60 odstotkov slovenske vode, namenjene živilski industriji.”
S tem, da je vse po starem, smo želeli povedati, da je že 2 leti od tega, ko je bila podana pobuda po tem, da v Ustavo RS vpiše neodtujljivo pravico do vode in da se ni na tem področju še nič premaknilo.
Ali bi morale biti v ustavo spisane še kakšne druge neodtujljive pravice?
Nekje je treba začeti. Voda je ta trenutek pomembna ne le zaradi kvalitete življenja slehernika, ampak tudi kot bogastvo naroda, surovina blagostanja naroda. Če ne bomo pazljivi, pa lahko postane last tujcev in nekaj lokalnih veljakov.
