Danes nam je že jasno, da se svet sooča s problemom pomanjkanja pitne vode, kar dokazujejo dokumenti različnih organizacij – od nevladnih in vladnih preko finančnih pa vse do obveščevalnih služb.
Če uporabim ekonomski jezik: Povpraševanje po pitni vodi bo večje od razpoložljivosti oz. porabili bomo več pitne vode kot jo bo na voljo.
Povedano potrjuje tudi skupno poročilo ameriških obveščevalnih služb iz leta 2012 z naslovom Global Water Security.
V poročilu so med drugim navedli napoved, da bomo leta 2030 potrebovali za 40 odstotkov več vode kot jo bomo imeli na voljo, če ne bomo ukrepali.
Napovedali so tudi, da bodo zaradi demografskih in ekonomskih razvojnih pritiskov s pomanjkanjem vode soočeni v Severni Afriki, Bližnjem vzhod in Južni Aziji, kar lahko povzroči nestabilnost na teh območjih.
A obenem so poleg vseh tveganj za nacionalne interese ZDA prikazali tudi priložnosti za vpliv ZDA in njenega gospodarstva, saj imajo znanje in finance za blažitev vodne krize, so zapisali.
Vodne krize v ZDA se napovedujejo že nekaj let. V novejših poročilih pa se pojavlja tudi problem oskrbe z vodo na zahodnem območju ZDA.
In to na območju, kjer teče reka Colorado in kjer je eden največjih vodonosnikov podzemne vode na svetu. Oba vira pa že vrsto let izgubljata vodo. Razlogov je več. Suše, pretirano izkoriščanje vode in slaba vodovodna infrastruktura.
Problem je tako alarmanten, da je Pisarna direktorja nacionalnega obveščanja – DNI pomanjkanje pitne vode za prebivalstvo, kmetijstvo in industrijo opredelila kot veliko grožnjo za nacionalno varnost poleg terorizma.
Da je pomanjkanje vode problem dokazuje tudi Svetovni ekonomski forum, ki je tudi letos pomanjkanje vode uvrstil v sam vrhu svetovnih groženj.
Kaj nam še povejo različni podatki?
Da je na svetu količina razpoložljive vode enaka kot pred 100 leti s to razliko, da je bilo leta 1916 na svetu slabi 2 milijardi ljudi, leta 1970 že 3,7 milijarde, 1990 5,3 milijarde, 2010 6,9 milijarde, danes nas je 7,3 milijarde in leta 2030 nas bo 8,4 milijarde.
Svet se razvija in s tem tudi navade in življenjski stil ljudi. Porabimo več hrane in pitne vode, več energije, več produktov, vedno več ljudi živi v mestih, naš odnos do vode je katastrofalen – kar 80 odstotkov svetovnih odpadnih vod se neprečiščenih izpusti v okolje, ipd.
Vse to ima za posledico, da se je v zadnjih 100 letih potreba po pitni vodi povečala kar za šestkrat in trend se nadaljuje.
Samo za primer. Kmetijstvo porabi 70 odstotkov pitne vode na svetu, 20 odstotkov jo potrebuje industrija.
Leta 2030 bo svet potreboval za kar 30 odstotkov več pitne vode kot danes. Leta 2050 pa že 55 odstotkov. Gospodarstvo bo potrebovalo do 2050 kar za 400 odstotkov več pitne vode.
Torej na eni strani imamo izredno velike demografske in ekonomske pritiske na vodne vire in na drugi strani podnebne spremembe, slabo upravljanje z vodami in onesnaževanje voda.
Posledica je pomanjkanje pitne vode za ljudi in gospodarstvo.
Pitna voda postaja redka dobrina, redke dobrine pa so zanimive za trg. Trg ki vseskozi išče nove produkte, ki jih potrebuje čim večje število ljudi in gospodarstvo.
Če je nafta zaznamovala 20 stoletje bo voda zaznamovala 21 stoletje. Voda bo osnovna ekonomska dobrina. Z vodo se bo trgovalo. Države, ki imajo vodne vire bodo zanimive za podjetja iz vodnih panog. To so dejstva katerim ne moremo ubežati. Lahko se na njih samo pripravimo. Časa ni veliko.
To lahko vidimo tudi v Sloveniji, saj se tudi pri nas dogaja t. i. tiha privatizacija vodnih virov preko nakupa podjetji, ki imajo dolgoletne koncesije za tržno črpanje vode, nad katerimi pa je bil do sedaj slab nadzor.
Pomanjkanje vode prinaša veliko nevarnosti, a za pripravljene države prinaša tudi priložnosti za razvoj in blaginjo v prihodnosti.
Vprašanje, na katerega moramo odgovoriti je samo eno. Ali bomo uspeli v Sloveniji še naprej sami gospodariti z našimi vodami – in to bolj odgovorno in premišljeno kot smo gospodarili do sedaj ali pa bomo zaradi različnih razlogov to prepustili zasebnemu kapitalu in se zadovoljili z drobtinicami?
Spoštovani navzoči.
Pitna voda je vitalni del okolja, naravna dobrina in tako se moramo do nje tudi obnašati.
Z zapisom 70. a člena v ustavo – pravica do pitne vode, se kot država zavezujemo, da bomo v doglednem času zagotovili dovolj kakovostne pitne vode vsem prebivalcem Slovenije z modelom, ki bo neprofiten in učinkovit.
Da pa lahko to dosežemo moramo prilagoditi zakonodajo, sprejeti jasen načrt obnove in nadgradnje vodovodnih sistemov po Sloveniji, zagotoviti potrebna sredstva, ki niso majhna ter zagotavljati dolgoročno varstvo in kakovosti vodnih virov za kar moramo vzpostaviti neodvisni javni nadzor nad stanjem površinskih in podzemnih voda ter vodnih virov, ki so dani v uporabo s koncesijami.
Eden izmed ciljev je vsekakor ta, da izgube vode v javnem vodovodu znižamo iz 30 na 15 odstotkov.
A pitna voda je tudi strateška dobrina in če bomo odgovorno in premišljeno ukrepali je lahko tudi naša razvojna priložnost.
Imamo dovolj pitne vode za oskrbo prebivalstva, delovanje kmetijstva, industrije, turizma in energetike. Torej smo lahko s pravo politiko tudi v prihodnje samozadostni. V tem primeru pa lahko viške pitne vode celo izvažamo.
Imamo tudi dovolj znanja, da lahko z načrtnim delom postanemo ena izmed vodilnih držav na svetu na področju gospodarjenja z vodami ter razvoju okoljskih in vodnih tehnologij.
Nujno je povezati različna znanja, ki jih imamo v Sloveniji, s ciljem, da se izdela celovita strategija na področju voda, ki bo odgovorila na vse okoljske, ekonomske in varnostne izzive, ki nas čakajo v naslednjih 30 letih ter postavila vzdržen model upravljanja z vsemi vodami.
V CI ZSS podpiramo predlog strokovne skupine za pitno vodo, a si želimo, da bi se v predlagan 70. a člen zapisalo tudi, da so vsi vodni viri naravno vodno javno dobro, ki jih ni mogoče privatizirati.
Poleg tega se nam postavlja vprašanje ali dikcija »neprofitna javna služba« dovolj nedvoumno opredeli namero
predlagateljev, da vodooskrbe prebivalstva v nobeni obliki ne morejo izvajati zasebne družbe. Razlog za pomislek je v tem, da besedna zveza »neprofitna javna služba« morda ni dovolj dobro definirana.
Poleg tega nas zanima, kaj to pomeni za samooskrbne vaške vodovode.
V CI ZSS menimo, da je danes skrajni čas, da naredimo prvi korak in do poletja zapišemo pravico do pitne vode v Ustavo ter na ta način jasno pokažemo svetu, da v Sloveniji ni možna privatizacija vodnih virov, da ima v Sloveniji vsakdo pravico do pitne vode in da vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev.
Za nas je zelo pomembno, da je tej spremembi naklonjena vlada kot tudi zadostno število poslank in poslancev. Torej je danes tudi politično pravi trenutek za zapis vode v Ustavo RS.
Se moramo pa vsi zavedati, da je sprememba ustave šele prvi korak. Čaka nas še veliko dela in finančnih sredstev ter usklajevanj s stroko in politiko, če mislimo z zapisom v Ustavo resno.
Če lahko na dolgo in široko razpravljamo o deležu BDP-ja, ki ga je potrebno nameniti za različna področja, moramo začeti tudi razpravo o deležu BDP-ja, ki ga bomo namenjali za gospodarjenje z vodami.
Ustava zagotavlja najvišje pravno varstvo, a se zavedam, da ni vsemogočna. Najvišje varstvo naših voda bomo dosegli samo s popolnim zavedanjem vsakega od nas kako pomembna je voda in naš odnos do nje. V tem primeru nam vodnih virov in upravljanja z vodami ne bo mogel nihče vzeti.
V to smer gre tudi naše geslo: Voda v ustavo, voda v zavest vsakega od nas.
Na koncu naj se vam še enkrat zahvalim za povabilo in možnost, da sem predstavil naše stališče ter izrazim pripravljenost na sodelovanje.
Pitna voda se dotika vsakega od nas, iz nje smo sestavljeni in zato je nujno, da ukrepamo danes za jutri, za bodoče generacije.
Želim vam uspešno delo in hvala.
Nagovor Braneta Golubovića, člana CI ZSS, na Ustavni komisiji DZ RS, 25.5.2016. Velja govorjena beseda.
