Nevarnosti privatizacije vode, vodnih virov, oskrbe z vodo

Nevarnosti, ki prežijo za privatizacijo vode po našem prepričanju močno presegajo potencialne koristi. V nadaljevanju lahko preberete:

Evropska komisija je želela z direktivo do konca leta 2013 prepustiti upravljanje vodnih virov velikim evropskim koncernom, katerih glavno vodilo je lahko tudi ustvarjanje dobička. Finančno ministrstvo (slovenska vlada) je predlog leta 2012 podprlo. Na srečo je leta 2013 1,5 milijona prebivalcev EU s peticijo, naslovljeno na evropsko komisijo, vplivalo na to, da se ta direktiva, ki bi odprla vrata privatizaciji oskrbe s pitno vodo, ni uveljavila. Ampak nevarnosti ni konec. Zastopniki privatizacije še naprej planirajo, kako bi privatizirali vodne vire in oskrbo z vodo. Zato je potrebno vodo izločili iz svobodnega trga ter z zapisom v Ustavo določiti, da je voda temeljna in neodtujljiva človekova pravica.

Privatizacija vodnega vira in vode je enakovredna privatizaciji neba in zraka. Ravno tako, kot v Civilni iniciativi za Slovenijo in svobodo ne odobravamo, da bi bila slednja last posameznikov/podjetij, tudi ne odobravamo:

  • da se privatizira bodisi vodo bodisi vodne vire
  • da se da vodne vire v upravljanje (tujim) podjetjem, katerim bi voda prinašala dobiček v denarju

Koliko je realna nevarnost, da nekega dne ostanemo brez pravice do vode v lastni državi?

Zelo hitro se nam lahko to zgodi. Naša Ustava je namreč na tem področju zelo ranljiva in določa le, da so naravna bogastva javno dobro, vse ostalo, kdo lahko z našimi naravnimi bogastvi upravlja in pod kakšnimi pogoji – pravico do upravljanja se lahko podeli tudi tujim zasebnim podjetjem – pa Ustava predvideva, da se uredi s področno zakonodajo.

Kljub dejstvu, da je trenutna zakonodaja na področju vode dobra, pa se to lahko zelo hitro spremeni, če se parlamentarna večina odloči, da lahko z vodo upravljal samo zasebnik. Za to spremembo, ki bi neposredno prizadela vsakega državljana, se potrebuje le navadno večino v parlamentu.

Tako bi lahko parlament zbrisal določbo zakona, ki pravi, da ima oskrba prebivalstva s pitno vodo prednost pred vsemi drugimi rabami, kot je recimo pridobivanje hidroenergije ali kmetijsko namakanje ali prodajo ustekleničene vode.

Torej bi lahko katerakoli Vlada na podlagi spremenjenega zakona, na podlagi podeljene koncesije za ustekleničenje vode, oskrbo prebivalstva z vodo zagotavljala preko zasebnika z ustekleničeno vodo.

Sliši se absurdno, a za to je potrebno samo spremeniti zakonodajo.

Bi bila lahko privatizacija vode/vodnih virov/oskrbe z vodo dobrobit potrošnikov vode?

Teoretično da, v praksi pa obstajajo prevelika tveganja, katerih v Civilni iniciativi za Slovenijo in svobodo ne odobravamo.

Posledica tega, da z vodnimi viri upravlja tuje podjetje, je lahko njegovo samovoljno razpolaganje z vodnimi viri, slabšanje kakovosti teh virov.

Ali obstaja možnost, da bi koncerni, ki bi odkupili vodne vire, za te dobro skrbeli zaradi konkurenčnosti?

Razmislimo… kako voda pride do pipe? Nekje je vodni vir, iz katerega se vodo črpa in vodni vir za Dolenjsko ni na Štajerskem. Konkurenca je tu možna samo preko prodaje vode v flašah. Voda v flaši pa je približno 1000 x dražja od vode iz pipe. Če bi recimo, provizorično gledano, lastnik vodnega vira na Dolenjskem postavil 3x višjo ceno za priključek na njegov vodovod, kot nek drug lastnik vodnega vira na Štajerskem, to ne pomeni, da se bomo na Dolenjskem lahko priklopili na Štajerskega. Pri elektriki to srečo imamo, pri vodi je ne more biti. Po tem razmisleku konkurenca ni nekaj, kar bi lahko pozitivno vplivalo na kakovost oskrbe vodnih virov. To seveda še ne pomeni, da tuji koncerni ne bi mogli primerno skrbeti za vodne vire iz kakšnih drugih razlogov. Ampak čemu bi se podajali v nevarnost, če ni treba?

V Ljubljanski regiji je na primer cena vodarine v letu 2016 cca 0,63 € na kubični meter (vir: http://www.vo-ka.si/informacije/cenik-1).

Smo proti opciji, ki omogoča, da se v Sloveniji znajde (monopolističen) lastnik vodnih virov, ki bi ceno vode višal po svojem okusu in to opravičeval s svojimi (neosnovanimi, sebičnimi) argumenti. Ko gre za vodo in vodne vire, moramo imeti altruistično osnovo – oskrbnik vodnih virov za storitve oskrbovanja ne bi smel biti preplačan.

Kakšne so lahko posledice slabe oskrbe vodnih virov?

Posledica slabe oskrbe je lahko pretirano onesnažena voda. Takšna voda lahko postane nevarna zdravju. Da bi preprečili možnost okužb, oskrbniki le to klorirajo. Pretirano onesnažena voda bi morala biti še bolj klorirana. Razmislimo, ali je klor lahko zdravju nevaren.

So filtri za vodo na tržišču le marketinška poteza in voda iz vodovoda ni pretirano klorirana, ali dejansko je pretirano klorirana, ali pa je le ponekod pretirano klorirana? Poglejmo na eno od spletnih strani prodajalcev vodnih filtrov in na spletno stran vodovodarjev. Na strani http://www.vodni-filter.si/klor-v-vodi.html preberemo:

Klor je zelo strupen plin. V prvi svetovni vojni se je uporabljal kot bojni strup. Sedaj ga zaradi njegove lastnosti, da ubije bakterije in druge žive organizme, uporabljajo za sterilizacijo pitne vode in sterilizacijo bazenskih vod.

Čeprav naj bi bila klorirana voda varna za pitje in kopanje, pa vedno več zdravnikov in okoljevarstvenikov opozarja, da ima dolgoročna izpostavljenost klorirani vodi nevarne stranske učinke.

Pretirano klorirana voda je zlahka genotoksična, kar pomeni, da poškoduje človeški DNK, povzroči okvare ploda ali poškoduje DNK dojenčka! Klor povzroča astmo in razne alergije, motnje in slabo cirkulacijo srca in ožilja. Klor povzroča oksidacijo celic in nastanek prostih radikalov, kar vodi v prezgodnje staranje kože.

Mariborski vodovodarji na strani http://www.mb-vodovod.si/zakaj-se-voda-klorira pojasnjujejo, zakaj se voda klorira:

Poglavitni namen dezinfekcije pitne vode (med drugim se za dezinfekcijo pitne vode uporablja tudi kloriranje) je preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi, ki živijo in se razmnožujejo v pitni vodi.

Pri kloriranju se del klora porabi za oksidacijo organskih in anorganskih snovi (mikroorganizmov, alg, idr.) v pitni vodi. Pomemben je kontaktni čas vode s klorom, ki mora trajati vsaj 30 minut. Po zaključku reakcij mora voda v vodovodnem omrežju obdržati nekaj preostalega – rezidualnega klora. Prisotnost le – tega v vodi je pokazatelj uspešnosti dezinfekcije in dokaz, da je voda celo varna pred ponovno kontaminacijo.

Zdravju nevaren bi torej lahko bil rezidualni klor v vodovodnem omrežju. Slabo vzdrževano vodovodno omrežje lahko rezultira v večjih količinah klora v vodovodnem omrežju.

Kaj se dogaja po svetu in v Evropi

  • L.2000 so se Bolivijci uprli vladi, ki je hotela razprodati njihovo vodo ameriški multinacionalki Bechtel. Ljudje so umirali zaradi žeje. Ogledate si lahko dokumentarec o uporu Bolivijcev (rubrika Dokumentarci na strani video vsebin).
  • 2006 je Nizozemska z zakonom prepovedala privatizacijo vode. Podoben zakon proti privatizaciji vode so sprejeli tudi v Uragvaju.
  • 2014 so Italijani z visoko udeležbo glasovali proti privatizaciji vode. O tem so mediji molčali.
  • V Darfurju pobijajo Nube, ker živijo na področju, ki je bogato z vodo. Glej film “Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana” – http://www.tomokriznar.com/slo/index.php?li=filmi.
  • V Ameriki zapirajo ljudi, ki želijo s kapnico napojiti živino in so si naredili preprosta zajetja.
  • Tretje največje telo pitne vode na svetu ima probleme s pitno vodo na račun privatizacije vode s strani Nestle. Gre za konkreten primer tragedije po privatizaciji. Glej http://michaelmoore.com/10FactsOnFlint/.
  • Na strani https://www.facebook.com/zdruzenalevica/posts/481717635320134:0 izvemo:
    • V Grčiji, Španiji, Bolgariji, Portugalski itd. so velike korporacije že prevzele nadzor nad vodnimi viri in oskrbo z vodo ter poskrbele ne le za slabšo vodo iz vodovodov, ampak tudi višje cene na račun večjih dobičkov.
    • V Grčiji so mesta podelila koncesije za oskrbo z vodo zasebnim koncesionarjem. Neučinkovito vzdrževanje vodnega sistema je poslabšalo kakovost vode, zato so vodo začeli klorirati, kar je posledično vplivalo na dvig cen za oskrbo s slabo vodo.
    • V Bolgariji je vlada, da bi se izognila stroškom obnove vodovoda v Sofiji, prodala družbi korporaciji United Utilities, ki se ukvarja z upravljanjem vodnih virov in omrežji. Ta je ceno vode v slabih desetih letih podražila za več kot 300 %, do obnove vodnega omrežja sploh ni prišlo, medtem pa si je direktor korporacije odmeril letno plačo 400.000 evrov. Ker zaradi povišanja cen vode gospodinjstva niso bila sposobna plačati stroškov za vodo, je korporacija tožila 5000 družin ter naročila deložacije za 370 družin nasilno. Potem, ko je korporacija United Utilities s svojim »bolgarskim poslom« zaslužila okoli 1,5 milijarde funtov, je svoj delež sofijske vode prodala francoski Veolii in se umaknila z bolgarskega vodnega trga.
    • Na Portugalskem so zaprli javne pipe na trgih, ko so upravljanje vodnih omrežji prevzela zasebna podjetja.
    • Izkušnje nekaterih drugih držav po svetu s privatizacijo vode so še slabše, zlasti v Južni Ameriki, Turčiji, Indiji in še kje.
    • Privatizacija vodnih virov in upravljanje z vodnimi omrežji pitnih voda je milijardni posel, v katerem prevladujejo predvsem francoske in britanske korporacije. Da evropska politika želi ugajati korporacijam in interesu kapitala, ni skrivnost.
    • V Parizu sta zadnjih 25 let vodne vire upravljali dve francoski korporaciji: Suez in Veolia. Leta 2010, ko je koncesijska pogodba korporacij Suez in Veolia iztekla, so bile narejene številne študij, ki so dokazovale, da je javno lastništvo učinkovitejše od zasebnega. Zato se na mestni ravni odločili, da oskrbo z vodo vrnejo v upravljanje lokalni skupnosti. Rezultat: mesto je v prvem letu prihranilo okoli 35 milijonov evrov, kar je omogočilo znižanje cene oskrbe z vodo za osem odstotkov. Pariškemu zgledu so sledile še druge lokalnih skupnosti po Franciji in Evropi.
    • Berlinska mestna oblast si že nekaj časa močno prizadeva, da bi prevzela primat nad upravljanjem z vodo, ki jo je leta 1999 kljub nasprotovanju javnosti privatizirala. Enak trend je v zadnjih letih opaziti tudi v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in Finskem ter v nekaterih drugih evropskih državah. Z drugimi besedami, mesta so ugotovila, da voda ne sme podlegati merilom tržne konkurenčnosti in komercializacije ter da se odgovornost za oskrbo s pitno vodo ne sme prepustiti v roke nekaj korporacij.

Comments are closed.