V časopisu Delo je bil objavljen intervju z našim članom Dušanom Trušnovcem glede prizadevanj CI Za Slovenijo in svobodo, da se v Ustavo zapiše neodtujljivo pravica do vode. Intervju v skrajšani obliki je bil objavljen 28. februarja in si ga lahko preberete na povezavi: Ekspresnih 5: »Vodo moramo zaščititi tudi z ustavo«.
Daljšo verzijo pogovora Dušana Trušnovec z novinarko časopisa Delo, Katarino Fidermuc, si lahko preberete v nadaljevanju.
Civilna iniciativa Za Slovenijo in svobodo vabi državljane in državljanke, naj podpišejo peticijo za vpis neodtujljive pravice do vode v ustavo. Kdaj in zakaj ste se odločili, da mora javnost svojo voljo za ustavno pravico do vode izraziti s peticijo. Kaj se je zgodilo?
Dušan Trušnovec
Naj na začetku povem, da je pobudnikov peticije več, sam sem le podpisan pod njo, kar je pošteno povedati, saj smo ekipa podobno mislečih, ki je močna samo, če sodeluje. Našli smo se preko socialnih omrežij in povezali v skupino, ki smo jo poimenovali Civilna iniciativa ZA sLOVEnijo in sVoboDO. Članice in člani ožje ekipe prihajamo iz različnih krajev Slovenije in smo različnih poklicev. Skupno se v živo do sedaj še nismo srečali, smo pa seveda s pomočjo elektronskih medijev vseskozi v kontaktu in na ta način smo se tudi našli in odločili, da gremo v akcijo in »pomagamo« našim poslancem, da pospešijo postopek spremembe Ustave RS in zaščitijo vodo. Iniciativa je namenjena vsem, ki nam je jasno, da se moramo za vrednote, ki nas osrečujejo, ohranjajo zdrave in neodvisne, potruditi sami. Jedro sodelovanja posameznikov v CI Za Slovenijo in svobodo je varovanje narave in njenih dobrin, ki leži že v samih demokratičnih načelih.
Podpise pod peticijo zbirate do 29. februarja, zbrati želite 40 tisoč podpisov? Zakaj ste določili ta dva mejnika pri datumu in številu? Ali lahko s peticijo civilne družbe dosežete, da bodo politiki pravico do vode zavarovali z ustavo, tako kot predlagate? Ali pa vsaj 40 tisoč podpisov pod peticijo državnim ustanovam ne nalaga nikakršne obveze?
Gre za okvirni mejnik, za cilj, ki smo si ga zadali. V 30 dneh zbrati 40.000 podpisov, zato datum 29. 2. To pa ne pomeni, da ne bomo podpisov zbirali še naprej. Zbirali jih bomo vsekakor do 21. marca, ko bomo tudi uradno predali peticijo in naše zahteve za spremembo Ustave RS pristojnim v Državnem zboru. Vsekakor želimo predati peticijo Ustavni komisiji in Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti..
Peticija je šele prvi korak, ki ga imamo državljani na voljo, da brez stroškov za državo (referendum) pokažemo, kaj si o neki temi mislimo. Če ima peticija dovolj podpisov pridobi pozornost medijev in s tem tudi pozornost politike. To pa nas zanima! Pozornost politike, ki ji bomo s podpisi dali jasen signal, da je to volja več kot 40.000 tisoč državljank in državljanov Slovenije, torej njihovega delodajalca in da je to priložnost, ko lahko delujejo v korist naroda, svojih volivcev. Ker jim ta peticija pravno ne nalaga nikakršne obveznosti, je pač na njih, ali bodo voljo ljudstva upoštevali in sprejeli vpis pravice do vode v Ustavo, ki je že v proceduri, ali nas bodo prisilili, da gremo v uradno zbiranje najmanj 30 tisoč podpisov volivcev, ki lahko vložijo predlog za spremembo ustave. V tem trenutki naj nas politika jemlje kot pomoč, kot močan argument, da glasujejo za vpis pravice do vode v Ustavo, argument, ki bo imel 21. marca, ko bomo peticijo predali, kar 50.000 varuhov vode oziroma podpisov. V to smo v ekipi prepričani.
Zakaj poskušate prek ustave doseči višjo raven neodtujljive pravice do vode z ustavo, zakaj zdaj rabimo tudi zaščito v najvišjem predpisu? Kot beremo na vaših spletnih straneh, Slovenija ima zaščitne mehanizme – zakon o vodah in zaščiti vodnih virov ter državno reguliran mehanizem določanja najvišje cene vode, kar vse državljanom omogoča pravico do vode kot javnega dobra? Zaradi katerih okoliščin mora država pravico državljanov do vode zavarovati z ustavo? Kaj se bo v prihodnjih letih dogajalo z našimi vodami in pravicami državljanov, če državni zbor ne bo poskrbel za dodatno zaščito v ustavi?
Zakon se lahko spremeni v državnem zboru z navadno večino. In naš pravni red ščiti vodo na zakonodajni ravni. Na ustavni ravni pa je voda ranljiva, saj določa, da lahko z našimi naravnimi bogastvi upravljajo tudi tujci. Pod kakšnimi pogoji pa določa zakon. Mimogrede, koncesijo za oskrbo prebivalstva s pitno vodo ali črpanje vode se lahko po zakonodaji podeli tudi za do 50 let. Podelijo pa jo župan, ki pa imajo naspram močnim tujim ali domačim zasebnim podjetjem premalo znanja, da bi se pogajali za dobre pogoje. Mi ukrepamo danes, ko velikih problemov z vodo še ni, da bodo lahko jutri naši otroci in vnuki pili vodo iz pipe ali studenca, prosto dostopali do morja in jezer, ipd. Ne želimo si Irskega scenarija. Po poročanju medijev so pred kratkim ljudje na Irskem organizirali množične demonstracije z zahtevo po tovrstni zaščiti vode, kajti tam so tik pred tem, da se vodo spozna kot tržno blago…in ljudje so se prebudili. Računamo, da se bomo v Sloveniji prebudili prej in nam ne bo potrebno tega reševati “par sekund pred dvanajsto”, oz. ko bo že prepozno!? Zato mora voda enostavno postati neodtujljiva pravica, izključno v javno dobro in tako tudi zapisana v Ustavi .
V Civilni iniciativi za Slovenijo in svobodo pozivate poslanke in poslance, naj pospešijo že začete postopke za spremembo 70. člena ustave na področju pravice do pitne vode po dostopni ceni in zaščite vodooskrbe pred podeljevanjem koncesij. Po besedah nekdanjega ustavnega sodnika g. Udeta Ustavna komisija zdaj pripravlja predlog za dopolnitev ustave. Ali bo Civilna iniciativa za Slovenijo in svobodo dosegla svoj cilj, za katerega zbira podpise pod peticijo?
Že ob objavi peticije smo se zavedali, da je v državnem zboru v postopku sprememba ustave. Se pa bojimo, da 
politika, če ne bo pod stalnim pozitivnim pritiskom, te spremembe ne bo sprejela. Zato smo mi tukaj, da s podpisniki peticije in ob asistenci medijev izvajamo pozitiven pritisk na naše predstavnike. A vpis pravice do vode v Ustavo je šele prvi korak. Dobili bomo bitko ne pa še vojne. Kot pravi naš kolega Brane Golubović: »V današnji gospodarski ureditvi ni več pomembno kaj je dobro za človeka in naravo, ampak kaj je dobro za multinacionalke in kapital. In te doktrine niti ne skrivajo več. Zato sprememba ustave še ne bo zadoščala. Dobili bi bitko, ne pa vojne. Prvi korak je Ustava. Drugi je, da je treba predpise na državni in lokalni ravni s področja vode sprejemati z absolutno večino. Tretji korak pa bo prenos upravljanja s pitno vodo na neprofitne javne službe, nad katerimi bodo bedeli uporabniki.« To bodo naši nadaljnji koraki pri boju, da se Ustava tudi v prakso prenese.
Kdo vse preži na slovenske vode, ki so v primerjavi z nekaterimi razvitimi državami še vedno zelo čiste, čeprav je takšnih vse manj?
Slovenija je lepa, raznovrstna in z vodo bogata država, na kar smo lahko ponosni. Je pa vprašanje ali se tega zavedamo in ali to dovolj cenimo. Voda je vedno bolj redka dobrina, po kateri povpraševanje raste in je zato postala zanimiva za trg. Torej na vodo preži domači in tuji kapital, ki preko svojih lobističnih skupin vpliva tako na odločitve politike, kot na javno mnenje. Tako bi se kaj lahko v prispodobi rečeno, primerilo, da ti za hišo teče izvirska voda, ki pa je ne boš smel uporabljati, ker jo je nek Londonski finančnik dobil v koncesijo in ima tam sedaj zaposlenega varnostnika, ki ti bo preprečeval njeno uporabo…če pa to storiš, boš pa seveda preganjan za kaznivo dejanje kraje tujega premoženja. Korak do tega, da ti taisti japi jutri zaračuna še vdihavanje zraka, na katerega je zakupil koncesijo in si ga torej lasti, je potem zelo kratek !
Pobudo za dopolnitev ustave v iniciativi utemeljujete s sedanjo ureditvijo koncesij v državi: koncesije za oskrbo prebivalstva s pitno vodo in rabo vode za živilsko ter prehransko industrijo je država podelila tudi tujim multinacionalkam. Pred iztekom leta 2015 je ministrstvo za gospodarstvo podelilo 30 koncesij za črpanje vode. Ali so to že znaki, da voda v Sloveniji ni več javno dobro? Kako te koncesije vplivajo na oskrbo s pitno vodo in pravico državljanov do nje?
Podelitev teh koncesij je jasen znak, v katero smer gre Slovenska politika. Najprej so posledice vidne v različnih, praviloma višjih cenah vode v zasebni lasti, oz. v koncesijskem razmerju, kasneje pa, po izkušnjah iz sveta, ki so vse po vrsti zelo negativne, tudi v kvaliteti, saj je legitimen cilj vsakega zasebnega podjetja ustvarjanje dobička. Posledica tega je slabo vzdrževanje infrastrukture, zaradi česar je voda bolj onesnažena, posledično se vanjo vnaša še več strupenega klora, ki pa je že zgodba zase in za kako drugo priložnost.
Zadnji primer je Heineken, ki je s prevzemom Laškega prevzel tudi koncesijo za oskrbo prebivalstva s pitno vodo v občini Laško. Glede na zadnje novice bo koncesijo za oskrbo prebivalstva vrnil nazaj občini. Poleg tega je z nakupom pridobil pravico izkoriščati 12 vrtin in kar 60 odstotkov vode, namenjene živilski industriji, za svojo dejavnost. Samo iz štirih ljubljanskih vrtin vsako sekundo priteče dobrih 100 litrov poceni vode, in tako bo vse do l. 2035. Ne samo nakup skupine Laško, tudi nakup Droge-Kolinske je bil nakup vodnih vrtin. Njen lastnik, hrvaški Atlantic group, zdaj lastnik znamke Donat Mg, ima pravico do izkoriščanja štirih vrtin. Do leta 2035. In če upoštevamo še prodano Radensko, je danes od skupaj 29 vrtin v Sloveniji, katerih voda se lahko izkorišča za živilsko industrijo, že več kot polovica, to je 17 največjih in najkakovostnejših, last tujih korporacij.
EU parlament je sprejel resolucijo »Pravica do vode«. Kakšne koristi prinaša prebivalstvu v članicah? Ali evropske direktive in drugi zavezujoči predpisi prebivalstvu članic zagotavljajo pravico do vode. Ali lahko Evropski parlament prek svojih predpisov odpravi omejitve, ki pri izkoriščanju in privatizaciji vode veljajo v Sloveniji?
Resolucija EU parlamenta »Pravica do vode« je uspeh ljudi, državljanov EU, tudi nas Slovencev, ki smo to peticijo v organizaciji Right2Water množično podpisovali. Za našo Civilno iniciativo je še kako pomembno, da je v Resoluciji zapisana zahteva, s katero EU parlament poziva Komisijo, naj v skladu z glavnim ciljem državljanske pobude o pravici do vode vloži ustrezne predloge, po potrebi spremeni tudi okvirno direktivo o vodah, ter tako prizna univerzalni dostop in človekovo pravico do vode. Po drugi strani se se tudi zavzema, da bi univerzalen dostop do neoporečne pitne vode in sanitarnih pogojev priznali v Listini o temeljnih človekovih pravicah Evropske unije. Torej se tudi v Evropi dogajajo spremembe na bolje. A to nas ne sme ustaviti. Naredimo tri korake. Vodo zavarujmo z Ustavo, določimo, da se mora vsa zakonodaja o vodi sprejemati vsaj z absolutno večino in preprečimo podeljevanje koncesij za oskrbo prebivalstva s pitno vodo.
Na spletni strani vaše iniciative berem: »Nekaj strašljivega se v Evropi in Sloveniji dogaja na področju oskrbe z vodo in vodnimi viri.« Katere dejanja evropskih in domačih oblasti lahko navedemo kot primere, zaradi katerih moramo biti previdni in nezaupljivi, kadar predstavniki oblasti v državi in na ravni EU razpravljajo o komercialni uporabi voda?
Predvsem vnašanja tako imenovanih malih sprememb in malih korakov, ki nas povsem uspavane privedejo do spoznanja, ko je že prepozno! Vzemimo za primer tajno dogovarjanje Evropske komisije in ZDA glede čezatlatnskih sporazumov, ki imajo namen povečati moč tistim, ki moč že imajo. Torej 1 odstotku ljudi še več moči, preostalim 99 pa nič ali celo še slabše pogoje življenja in dostop do storitev. Ne pogajaš se v tajnosti, skrit pred očmi javnosti, če imaš poštene namene. Zakaj Slovenska javnost ne ve, kdo je minister ali mogoče celo uradnik, ki zastopa našo državo na teh pogajanjih? Govorimo o več 10 milijard vrednih dogovorih, pa ne vemo kdo in kako zastopa Slovenijo.
Drugače pa je na spletu in po medijih veliko primerov slabih praks podeljevanja koncesij za vodooskrbo. Na primer Pariz, Sofija, Solun, Atene, pa spomnimo se zahtev trojke po privatizaciji vodooskrbe in pristanišč po Evropi. Voda je dobrina prihodnosti, ne nafta, ne plin, ne drage kovine. Dejstvo je, da se človeštvo zaradi naraščanja števila prebivalstva in klimatske spremembe vedno bolj sooča s pomanjkanjem vode. Torej voda je dobrina na katero kapital stavi in naredil bo vse, da postane tržno blago.
Kakšne posledice bi v Sloveniji imela privatizacija vodnih virov: ali je po veljavnih predpisih takšno privatizacijo v Sloveniji mogoče
Neposredna privatizacija sicer ni možna je pa možno podeliti koncesijo za do 50 let, ki pa zaradi ranljivosti občin, ki koncesijo za vodooskrbo prebivalstva podeljujejo, lahko pripelje do slabega nadzora in dviga cen ali pa slabe oskrbe ipd. Enako velja pri podeljevanju koncesij za izkoriščanje vodnih virov v gospodarske namene, na primer stekleničenje vode. Po naših podatkih nadzora s strani države ni. V prispodobi povedano, kot to rada pove naša članica, pravnica Ana Jug, bi posledica bila taka, da bi se enkrat zbudili v dan, ki bi ga začeli tako, da bi se morali skupaj z živalmi boriti za kako mlakužo, ker si pitne vode, za nameček po vsej verjetnosti še slabše kvalitete od sedanje (tako kaže praksa iz sveta, kjer se je to že zgodilo ) premnogi ne bi več mogli privoščiti! Skrajnost seveda, a hkrati možna realnost… Kajti voda je bolj dragocena od vrednosti nafte in z nadzorom nad vodo imaš nadzor ne le nad financami, ampak tudi nad usodo celih narodov !!
Okoli dve tretjini površine planeta je gladina vode, a velik delež slana morja, sladke vode je veliko manj in pitne le okoli 3 odstotke. Prosim, ali nam lahko opišete s kolikšnim vodnim bogastvom se ponaša Slovenja? Ali to bogastvo izginja?
Slovenija je po količini vodnih virov, njihovi raznovrstnosti in internih vodnih virih na prebivalca med najbogatejšimi evropskimi državami. Še zlasti to velja za gorat-hribovit zahodni, osrednji in severni del države, ki se lahko pohvali z ogromnim rezervoarjem kvalitetne vode, ki razen onesnaženja iz zraka, nima onesnaževalcev, saj tam pač ni civilizacije! Poleg tega se zaradi industrije prisotno žveplo v zraku ob padavinah veže z apnencem v sadro, kar omogoči, da voda v izvirih priteče čista na plan, nemalokrat tudi zdravilna, polna koristnih mineralov in “informirana”. Že dolgo je poznana študija, ki dokazujee, da voda prenaša informacijo, oz. ima spomin. S tem pa je tudi njena energetska in zdravilna moč lahko zelo različna. Tudi zato je še kako primerno, da se do nje vedemo spoštljivo, pozorno in z ljubeznijo! V plastenkah je namreč, poleg tega da je kontaminirana z izločanjem strupenih snovi iz plastike, okužena še s sporočilom brezkompromisnega pohlepa kapitala, če se malo simbolično, a hkrati tudi realno izrazimo.
Na vzhodu dežele, ki je mnogo bolj poljedelsko usmerjen, je podtalnica že precej onesnažena in s tem je kvaliteta te vode toliko slabša, a še vedno zanimiva za kapital, kar nenazadnje dokazuje tudi nakup Uniona in Laškega s strani Heinikena, saj je jasno, da je s tem predvsem pridobil koncesijo do vode, oz. vrtin, ki jih Union in Laško uporabljata. Kar jih poslovno mnogo bolj zanimivo, kot pa samo postrojenje za varjenje in za polnjenje piva!
Na nekaterih območjih imajo velike težave s pitno vodo, in čeprav je vodnih virov dovolj, ljudje kupujejo plastenke z vodo.
Država naravnost podpira ustekleničenje vode, ker ji to prinaša zaslužek od koncesije in DDV od prodaje. Toda za liter vode v plastenki se zlije mimo tri litre, porabi četrt litra nafte, nato pa še plastenka konča na deponiji. Zraven se iz plastenke emitirajo v vodo še nevarne kemikalije, ki so hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe. Vsak premik v smeri ustekleničene vode pomeni, da smo se odrekli vodnim virom. Vprašanje vodne varnosti je vprašanje nacionalne varnosti. Nacionalna varnost je tudi pitna voda, rodnost prsti in genski viri.
Zelo me je presenetilo, ko sem še ne tako dolgo na Pokljuki na izviru pri Mrzlem studencu našla opozorilo, da voda ni pitna, čeprav je bila na pogled bistra kot vedno – tudi pašnike na Pokljuki lastniki izdatno posipajo z gnojili.
To seveda ne pomeni, da ta voda v resnici ni pitna, ampak zgolj to, da še ni bila uradno po predpisih pregledana. S tem se umetno povzroča percepcija ljudi, ki se vse bolj odvračajo od naravnih, a bolj zdravih danosti, kapital pa s tem pridobiva priložnost, da prodaja svoje produkte. Tudi morebitno gnojenje pašnikov na Pokljuki na to nima kakšnega posebnega vpliva, saj se te vode napajajo iz višjih, s kemijo neobremenjenih področij. Vse to je seveda interes kapitala. Take naravne izvirske vode, ki sicer nimajo v svojem zaledju onesnaževalcev v obliki “civilizacijskih pridobitev” , so lahko neprimerne, če npr. na svoji poti po podzemlju naletijo na Radon ali kak podoben element. A takih primerov je zelo malo. Naši predniki so še ne tako daleč nazaj vse to vedeli in iz roda v rod so prenašali informacijo o tem, katera voda je dobra za pitje in katera ni, katera vsebuje potenciale zdravljenja in za katere bolezenska stanja itd . To se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo in to znanje gre žal vse bolj v pozabo. A ni nujno, da se tako nadaljuje. Vse kar potrebujemo je zavedanje in pozornost.
Resnica je ta, da so Pokljuška in podobne vode v veliki večini primerov zelo kvalitetne, čiste in zdrave vode, tako imenovane žive vode, ki s seboj nosijo sporočilo zdravja, energije, čistoče, kar pa za vodo iz plastenk, ali tudi pipe, če je polna klora, ne moremo trditi.
Menim, da smo Slovenci s svojimi vodami zadnja desetletja ravnali zelo slabo, tudi industrija – in to domača, ne tuje multinacionalke. Celo v visokogorskih jezerih se poleti namakajo obiskovalci, ki se pred teme na debelo namažejo s kremami za sončenje. Kako lahko vode, ki so še zdrave, zavarujemo pred brezbrižnim onesnaževanjem?
Predvsem tako, da se širi informacije o tem. Podobno, kot smo se npr. naučili skrbeti za gorski svet. Danes večina, zavedajoč se posledic puščanja smeti v gorah, le-te prinese nazaj v dolino, kjer potem romajo na deponijo. Včasih pa si bil že skorajda pojem zavednega okoljevarstvenika, če si te smeti spravil pod kako skalo. A se je v 70. letih prejšnjega stoletja in kasneje ta percepcija precej spremenila in sedaj se večina zaveda, da je gorski svet čudovito darilo Narave, ki ga je potrebno čuvati in ga nepoškodovanega predati v uporabo zanamcem. Podoben odnos potrebujemo ozavestiti tudi do vode. Ko bomo to dosegli, bodo kopalci v visokogorskih jezerih čudaki in brezsrčneži. In tule imate poleg ostalih deležnikov, zelo velik vpliv, nalogo in odgovornost tudi mediji.
CI Za Slovenijo in svobodo
FB profil: www.facebook.com/zaslovenijoinsvobodo/
Elektronski naslov: zaslovenijoinsvobodo@gmail.com
Peticijo lahko podpišete na naslovu: http://www.pravapeticija.com/vpis_neodtujljive_pravice_do_vode_v_ustavo
