Danes, po letu dni od ustanovitve Civilne iniciative Za Slovenijo in svobodo – voda v Ustavo, osem mesecev po predaji peticije predsedniku Državnega zbora in po dobrih treh letih, ko sem spodaj podpisani kot takratni poslanec prvič v Državnem zboru predlagal zapis pravice do pitne vode v Ustavo (maj 2013 in marec 2014), je Državni zbor z 64 glasovi za vnesel pravico do pitne vode v Ustavo RS.
70. a členom
(pravica do pitne vode)
Vsakdo ima pravico do pitne vode.
Vodni viri so javno dobro v upravljanju države.
Vodni viri služilo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago.
Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.
Z današnjim zgodovinskim dejanjem, ko mislimo že danes na jutri, smo jasno in nedvoumno pokazali svetu in Evropi, da je pitna voda v Sloveniji javna dobrina, dobrina, ki se je ne more privatizirati in se prednostno in trajnostno uporablja za oskrbo prebivalstva in živali, šele nato za gospodarske potrebe v Sloveniji in šele nato za izvoz, če to zaloge pitne vode dovoljujejo.
Je pa to šele prvi korak. Sledi uskladitev zakonodaje z ustavnim členom, ki se mora zgoditi hitro in brez izigravanja namena zaradi katerega se je šlo v Ustavo. Tudi tukaj bomo v Civilni iniciativi aktivni in spremljali dogajanja. Cilj, ki si ga mora zastaviti politika je, da se vsi zakoni in podzakonski predpisi, ki se morajo uskladiti z 70.a členom uskladijo do konca tega mandata.
Zavedati se je potrebno, da je pitna voda redka dobrina, ki nima alternative in jo za preživetje potrebujemo vsi. Zato je odgovornost na vseh nas, da jo zaščitimo, da ta naravna dobrina nikoli ne bo lastnina kogarkoli. V to verjamem z vsem srcem. Kdor bo imel nadzor nad pitno vodo, bo imel nadzor nad svetom, nad ljudmi. Voda je naravni monopol, ki je redek in zato strateška dobrina prihodnosti, zato je tako zelo pomembna. Z ustavno opredelitvijo vode kot javne dobrine in da vodooskrba prebivalstva ni tržna dejavnost, dejansko branimo suverenost naše države pred pritiski kapitala in EU, ki se bodo zagotovo krepili.
To je bil tudi eden izmed razlogov, da smo se organizirali v civilno iniciativo in začeli 31. januarja 2016 zbirati podpise za vpis neodtujljive pravice do vode v Ustavo RS.
Naši cilji!
Od 30. januarja pa do 11. marca 2016 smo uspeli zbrati preko 51.000 podpisov prebivalk in prebivalcev Slovenije za vpis pravice do pitne vode v Ustavo. Podpise z našimi zahtevami zapisanimi v 
peticije o vpisu neodtujljive pravice od vode v Ustavo RS predali predsedniku Državnega zbora, ki je predlog podprl ter to dokazal tudi z dejanji.
Tudi po predaji peticije predsedniku DZ smo nadaljevali z našim delom, da se v ustavo zelo jasno zapiše da ima vsakdo pravico do pitne vode, da so naravni vodni viri javno dobro, ki ga nihče ne more lastniniti, da ima vodooskrba prebivalstva absolutno prednost pred gospodarskim in drugim izkoriščanjem pitne vode ter da lahko vodooskrbo prebivalstva izvaja samo preko javne neprofitne službe, kar pomeni ukinitev koncesij za oskrbo prebivalstva s pitno vodo tako za domača kot tuja podjetja.
Kaj prinaša sprememba Ustave RS?
S spremembo ustave se ukinja kakršnokoli možnost lastninjenja vodnih virov in vodooskrbe prebivalstva. To pomeni, da nihče, tudi država, ne more lastniniti vodnih virov kot tudi, da oskrba prebivalstva s pitno vodo ne more biti tržna dejavnost in se zato lahko izvaja samo kot neprofitna javna služba, brez koncesij, preko javnih podjetji ali drugih pravnih oseb, ki pa morajo biti v 100 odstotni javni lasti. Določa se, da se vodni viri prednostno in trajnostno namenjajo vodooskrbi prebivalstva. To pomeni, da ima oskrba prebivalstva in živali absolutno prednost pred gospodarskim in drugim izkoriščanjem pitne vode v primeru različnih kriz ter da moramo z vodnimi viri ravnati trajnostno z mislimi na prihajajoče generacije, da bodo imele zadostne količine kakovostne pitne vode, kar bo vplivalo tudi na podeljevanje koncesij za gospodarsko izkoriščanje potne vode.
Vsakdo ima pravico do pitne vode
Predlagani prvi odstavke 70.a člena “Vsakdo ima pravico do pitne vode” nalaga državi in posredno občinam, da vsakemu prebivalcu Slovenije v skladu z možnostmi ( javni vodovod, vaški vodovod, samooskrba, dovoz pitne vode, …) zagotovi pitna voda, torej količinsko in higiensko ustrezno vodo, ki je bistvenega pomena za naše življenje.
Vodni viri so javno dobro v upravljanju države
Vsi vodni viri, tudi tisti, ki še niso v aktivni uporabi se s sprejemom ustave zaščitijo pred morebitnimi težnjami po privatizaciji, zasebnem lastništvu. Torej na vseh vodnih virih lastninske pravice ne bo mogoče pridobiti, kar velja tudi za državo. Ta določba gre v smer našega gesla: Brez barve, brez okusa in brez lastnika – voda je svoboda! (Without color, without taste and without an owner – water is freedom).
Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva
Za Civilno iniciativo je poleg določila, ki smo ga predlagali v svoji državljanski pobudi – da se vodnih virov ne more lastniniti oziroma privatizirati – pomembno tudi, da se v 70.a členu določa, da vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo ter vodo za preskrbo gospodinjstev. Gre za podobno formulacijo kot smo jo predlagali sami v Državljansko pobudi. Takrat smo zapisali, da mora oskrba prebivalstva imeti absolutno prednost pred gospodarskim izkoriščanjem vode ali kakšnim drugim izkoriščanjem vode.
Nadalje je določeno, da je potrebno z vodnimi viri upravljati trajnostno. V ekonomskem jeziku bi lahko rekli, da moramo porabiti manj pitne vode kot se jo obnovi. Kar pomeni, da mora biti naš cilj, da že danes sprejemamo ukrepe, da bomo tudi naslednjim rodovom, našim zanamcem omogočili, da bodo čez 30, 50 ali 100 let imeli dostop do kakovostne pitne vode. Zato je naloga države, da takoj preko javnega neodvisnega nadzora vseskozi spremlja stanje podtalnice in vseh voda, koliko vode se je načrpalo, skrbeti za preprečevanje in zmanjševanje onesnaženja, spodbujati trajnostno rabo vode, ščiti vodno okolje, delovati preventivni, ipd. Vse s ciljem, da bomo vseskozi imeli dovolj podzemnih voda za oskrbo prebivalstva in tudi gospodarstva.
Oskrba prebivalstva s pitno vodo in vodo za potrebe gospodinjstev se zagotavlja neposredno v obliki obvezne javne neprofitne službe, ki jo izvajajo občine ali več občin skupaj preko pravnih oseb, ki so v 100 odstotni javni lasti. To pomeni tudi, da se vodooskrba ne more več zagotavljati prek koncesij, prav tako te storitve ne morejo več opravljali zasebniki prek javno-zasebnega partnerstva. Vodooskrba prebivalstva ne more biti tržna dejavnost in je zato izvzeta iz tržnih pravil in notranjega trga EU.
Kaj so razlogi?
Le tri odstotke vseh vodnih zalog predstavlja sladka voda. Od tega je dva odstotka teh zalog v ledu, le odstotek pa je pitne vode. Zaradi klimatskih sprememb, rasti prebivalstva, urbanizacije, industrializacije, kmetijstva in našega slabega odnosa do voda je pitne vode vedno manj. Enostavna primerjava nam pove, da je na svetu količina razpoložljive vode enaka kot pred 100 leti s to razliko, da je bilo leta 1916 na svetu slabi 2 milijardi ljudi, danes nas je 7,3 milijarde in leta 2030 nas bo že 8,4 milijarde. OZN napoveduje, da bo do leta 2025 na območju z absolutnim pomanjkanjem vode živelo 2 milijarde ljudi in dve tretjini svetovnega prebivalstva bo živelo v razmerah vodne krize. Gospodarstvo bo do 2050 potrebovalo za 400 odstotkov več vode. In še bi lahko našteval.
Pitna voda je strateška dobrina in zato moramo s tem naravnim virom upravljati država in ne zasebni kapital.
Dejstvo je, da se današnja družbena ureditve ne sprašuje več, kaj je dobro za človeka in naravo, ampak kaj je dobro za multinacionalne družbe. In te doktrine niti ne skrivajo več. To je vidno tudi pri pitni vodi, ki nima alternative, je ne moremo nadomestiti z drugim virom kot lahko avtomobile na fosilna goriva zamenjamo z električnim. Poleg tega je pitna vode še redka dobrina, redke dobrine pa so zanimive za trg. Trg ki vseskozi išče nove produkte, ki jih potrebuje čim večje število ljudi in gospodarstvo. Vodooskrba prebivalstva je vsekakor tarča, saj gre za monopolno dejavnost. Zato je logično, da bo pitna voda v bližnji prihodnosti tista dobrina, ki bo zelo zanimiva za velike multinacionalke. Zanimiva pa bo le, če bo postala v celoti tržno blago.
Velike zasebne družbe so že pripravljene na ta izziv, ki ga prinaša 21. stoletje: kako iz vode narediti tržno blago, živilo, ki se prodaja na trgu in posledično prinaša dobiček. Za ta cilj so korporacije pripravile strategijo ter poslovne modele, ki jih učinkovito izvajajo tako v razvitih kot tudi v nerazvitih državah. Ponekod to počnejo v rokavicah, drugje brez njih. Tukaj pa svoje mesto dobi visoka politika, ki v sodelovanju z multinacionalkami sprejema različna predpise in trgovinske sporazume.
Evropa in svet se že srečujeta s pritiski lobističnih skupin, ki se zavzemajo, da pitna voda v celoti postane tržno blago, tudi vodooskrba prebivalstva. Cilj pogajanj o različnih mednarodnih trgovinskih sporazumih med EU in preostalim svetom je tudi liberalizacija različnih storitev, od finančnih in javnih vse do oskrbe s pitno vodo in drugimi naravnimi viri. Sporazum med Kanado in EU CETA je skoraj že pod streho. Sledi sporazum z ZDA TTIP, prihaja pa sporazum z 50 državami TISA, ki se v celoti osredotoča na različne storitve.
Kdo smo?
V Civilni iniciativi smo vseskozi delovali brez finančne podore, saj nismo organizirani kot nevladna organizacija, temveč smo skupina posameznic in posameznikov iz različnih koncev Slovenije, 
različnih znanj in poklicev, starosti, ideoloških in verskih prepričanj. Kot civilna skupnost smo v delovanju usklajeni s tremi lastnostmi vode: brez vonja po strankah, brez okusa po religiji in transparentni v namenih. Kot posamezniki pa imamo glede teh stvari različne opredelitve. A skupno nam je prepričanje, da nam ni vseeno kaj se z našo pitno vodo dogaja, zato smo dali na stran osebne poglede in smo preko medsebojnega dopolnjevanja in dogovarjanja ter združevanja različnih organizacij in posameznikov po Sloveniji gradili zgodbo zapisa pravice do pitne vode v Ustavo RS. Uspelo nam je.
Naš naslednji cilj je, da se v 18 mesecih, do parlamentarnih volitev, jeseni 2018, uskladi s spremembo ustave vsa potrebna zakonodaja.
Zavedam pa se, da Ustava ni vsemogočna, da sicer zagotavlja najvišje pravno varstvo, a se lahko ob kriznih časih tudi spremeni. Najvišje varstvo naših voda bomo dosegli samo s popolnim zavedanjem vsakega od nas kako pomembna je voda za naše preživetje, razvoj in suverenost. Ko se bomo tega zavedali in temu primerno tudi ravnali s pitno vodo, nam vodnih virov in upravljanja z vodami ne bo mogel nihče vzeti. Ne glede na pritiske ali krizne čase. To bo naše poslanstvo, naša vrednota, naša dolžnost in odgovornost do sedanjih in prihodnjih rodov, da jim v upravljanje predamo našo pitno vodo. V to smer gre tudi naše geslo: Voda v ustavo, voda v zavest vsakega od nas.
Iz srca hvala za vse ure, dneve in mesece, ki smo jih na terenu in preko spleta preživeli skupaj. Naučil sem se ogromno od vsakega posebej. Tako različni smo si bili, a tako enaki pri tej osnovni dobrini. Eden brez drugega bi samo jamrali, skupaj smo dosegli nekaj velikega. Zbudili smo javnost, znane osebnosti in nato medije, na koncu pa je dodala še politika. Hvala Ewa Jenko Gunnčar, Dušan Trušnovec, Afrodita Hebar Kljun, Romea Žbogar Roshni, Ana Jug, Marjeta Pogačnik, Boris Turk, Marjan Kogelnik, Irena Kovačevič in Dejan Ogrinec. Poklon vsakemu posebej in vsem nam skupaj.
