Kaj pomenijo 4 odstavki novega Ustavnega člena?

img_0560Ustavna komisija je tudi z našimi predlogi oblikovala predlog 70.a člena Ustave RS o katerem bo odločal Državni zbor RS v četrtek, 17. novembra.

Torej v četrtek, 17.11.2016, po letu dni od ustanovitve Civilne iniciative Za Slovenijo in svobodo, osem mesecev po predaji peticije predsedniku Državnega zbora in po dobrih treh letih, ko je naš član Brane Golubović kot takratni poslanec prvič v Državnem zboru predlagal zapis pravice do pitne vode v Ustavo, bo Državni zbor odločal o zapisu pravice do pitne vode v Ustavo.

Naš član Brane Golubović se je potrudil obrazložiti kaj pomeni posamezni odstavek 70.a člena. (Tekst je osvežen na dan po sprejemu 70.a člena Ustave).

»70. a člen

(pravica do pitne vode)

Vsakdo ima pravico do pitne vode.

Vodni viri so javno dobro v upravljanju države.

Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago.

Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.«.

S spremembo ustave ukinjamo kakršnokoli možnost lastninjenja vodnih virov in vodooskrbe prebivalstva. To pomeni, da nihče, tudi država, ne more lastniniti vodnih virov kot tudi, da oskrba prebivalstva s pitno vodo ne more biti tržna dejavnost in se zato lahko izvaja samo kot neprofitna javna služba , brez koncesij, preko javnih podjetji ali drugih pravnih oseb, ki pa morajo biti v 100 odstotni javni lasti. Določamo, da se vodni viri prednostno in trajnostno namenjajo vodooskrbi prebivalstva. To pomeni, da ima oskrba prebivalstva in živali absolutno prednost pred gospodarskim in drugim izkoriščanjem pitne vode ter da moramo z vodnimi viri ravnati trajnostno z mislimi na prihajajoče generacije, da bodo imele zadostne količine kakovostne pitne vode.

V Civilni iniciativi smo zelo zadovoljni, da je Državni zbor prepoznal Civilno iniciativo kot partnerja v tem postopku. Narejen bo zadnji korak k spremembi Ustave, a se zavedamo, da bo potrebno še veliko korakov, da se bo novemu modelu prilagodila tudi zakonodaja in lokalne skupnosti. Zato je pomembno, da se dogovarjanja med politiko, stroko (pravno in vodarsko), lokalnimi skupnostmi, komunalnimi podjetji in civilno družbo nadaljujejo, saj bomo le tako prišli do učinkovite zakonodaje, ki bo odražala namen spremembe ustave.

Vsakdo ima pravico do pitne vode

Predlagani prvi odstavke 70.a člena “Vsakdo ima pravico do pitne vode” nalaga državi in posredno občinam, da vsakemu prebivalcu Slovenije v skladu z možnostmi ( javni vodovod, vaški vodovod, samooskrba, dovoz pitne vode, …) zagotovi pitna voda, torej količinsko in higiensko ustrezno vodo, ki je bistvenega pomena za naše življenje.

Če je določba o pitni vodi formulirana kot človekova pravica, to ne pomeni, da jo je obvezno zagotavljati tudi na območjih, kjer je smotrna samo samooskrba. Torej je samooskrba prebivalstva s pitno vodo še vedno mogoča, še posebej v odročnih krajih in osamljenih zaselkih ter na osamljenih kmetijah (na primer v goratih in hribovitih predelih), kjer javna oskrba s pinto vodo niti ni mogoča.

Ta določba torej ne predstavlja obveznosti zagotavljanja obvezne javne službe oskrbe s pitno vodo iz javnih vodovodov za vse prebivalce na območju Slovenije, če priključitev na javni vodovod ni mogoča ali ni racionalna. Že vrsto let to določa tudi Uredba o oskrbi s pitno vodo, ki je bila sprejeta na podlagi dveh zakonov.

S samooskrbo prebivalstvo prevzame dolžnost občin in države pri zagotavljanju pravico do pitne vode, kar posledično pomeni, da prebivalstvo preko samooskrbe razbremeni občino ali državo visoke investicije v gradnjo javnega vodovodnega omrežja na redko poseljenih območjih. Ta določba pa ne razbremeni države in občine, da se ne vključi v reševanje problema oskrbe s pitno vodo tam, kjer samooskrba ni mogoča ali ni zadovoljiva s svojimi ukrepi.

Do sedaj občine niso investicijsko pomagale samooskrbnim vodovodom, kar bi morale. Moje mnenje je, da novi člen ustave nalaga državi in občinam, da tako s sredstvi kot storitvami pomagajo samooskrbnim vodovodombo. Občine oziroma država bo morala samooskrbnim vodovodom ponuditi pomoč v obliki dela investicijskih sredstev, nadzora kvalitete vode in izobraževanj. To je po mojem mnenju celo dolžnost občine, saj t. i. vaški vodovodi opravljajo funkcijo države in občin.

Poseben primer pa je dovoz pitne vode v cisternah do posameznih gospodinjstev za njihove potrebe. V Iniciativi smo mnenja, da se cena tovrstne storitve ne sme razlikovati od cene, ki jo plačujejo občani, ki so priklopljeni na javni vodovod in imajo privilegij »neomejene« količine pitne vode skozi celo leto.

Vodni viri so javno dobro v upravljanju države

Vsi vodni viri, tudi tisti, ki še niso v aktivni uporabi se s sprejemom ustave zaščitijo preb morebitnimi težnjami po privatizaciji, zasebnem lastništvu. Torej na vseh vodnih virih lastninske pravice ne bo mogoče pridobiti, kar velja tudi za državo, s čimer tudi katerakoli Vlada ne mre zaradi različnih razlogov, na primer finančna kriza, odprodati vodnih virov. Poleg tega se zaščitijo tudi vodni viri, ki se bodo gradili oziroma umetno ustvarjeni vodni viri. Dejstvo je, da se bodo zaradi vedno večje potrebe po vodi v prihodnosti gradila umetna akumulacijska jezera z zajezitvami in grajenimi obrežji in drugi grajeni zbiralniki pitne vode.

Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva

Za Civilno iniciativo je poleg določila, ki smo ga predlagali v svoji državljanski pobudi – da se vodnih virov ne more lastniniti oziroma privatizirati – pomembno tudi, da se bo v Ustavi določilo, da vodni viri služijo prednostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo ter vodo za preskrbo gospodinjstev, kar pomeni, da ima oskrba prebivalstva absolutno prednost pred gospodarskim izkoriščanjem vode ali kakšnim drugim izkoriščanjem vode. V primeru vodnih kriz ali celo suš, se bo prepovedalo ali omejilo gospodarsko izkoriščanje vodnega vira vode ter dalo prednost oskrbi prebivalstva s pitno vodo.

Nadalje je določeno, da vodni viri služijo trajnostno oskrbi prebivalstva. V ekonomskem jeziku bi lahko rekli, da moramo porabiti manj pitne vode kot se jo obnovi. Kar pomeni, da mora biti naš cilj, da že danes sprejemamo ukrepe, da bomo tudi naslednjim rodovom, našim zanamcem omogočili, da bodo čez 30, 50 ali 100 let imeli dostop do kakovostne pitne vode. Zato je naloga države, da takoj preko javnega neodvisnega nadzora vseskozi spremlja stanje podtalnice in vseh voda, koliko vode se je načrpalo, skrbeti za preprečevanje in zmanjševanje onesnaženja, spodbujati trajnostno rabo vode, ščiti vodno okolje, delovati preventivni, ipd. Vse s ciljem, da bomo vseskozi imeli dovolj podzemnih voda za oskrbo prebivalstva in tudi gospodarstva.

V obrazložitvi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave RS pa je obrazloženo kaj pomeni izraz “v tem delu niso tržno blago”. Ta del je potrebno razumeti količinsko, tako da ni mogoče tržiti količin, ki onemogočajo ali le ogrožajo oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev. Tržijo se lahko le viški količin vode, ki niso namenjeni oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev. Prav tako te določbe ni mogoče razumeti tako, da bi izčrpane količine vode za tržno izkoriščanje smele ogrožati sam vodni vir. Pri posebni rabi vode oziroma podeljevanju vodnih pravic bo potrebno zagotavljati, da te ne bodo ogrožale oskrbo in da bo posebna raba vsebovala zadostne varovalke, ki bodo zagotavljale prednostno rabo za oskrbo pred vsemi drugimi rabami. Ta določba tudi pomeni, da ima preskrba prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev trajno prednost pred gospodarskim izkoriščanjem vodnega vira. Kadar vodni vir ni dovolj bogat, da bi služil neprofitni oskrbi s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, ga torej ni mogoče gospodarsko izkoriščati. Zaradi tega je država dolžna količinsko in kakovostno nadzirati in varovati stanje vodnih virov.

Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.

Oskrba prebivalstva s pitno vodo in vodo za potrebe gospodinjstev se zagotavlja neposredno v obliki obvezne javne neprofitne službe. Kar pomeni, da vodooskrba kot storitev ni tržna dejavnost in je izvzeta iz tržnih pravil in notranjega trga EU. To pomeni tudi, da se vodoskrba ne bo zagotavljala prek koncesij, prav tako te storitve ne bodo opravljali zasebniki prek javno-zasebnega partnerstva, izvajalci javne službe pa bodo morali biti v 100 odstotni javni lasti. Namen neprofitnosti javne službe pa je v tem, da bo morala biti cena določena na način, da bo omogočala izvajanje javne službe, potrebna vlaganja za razvoj itd., morebitni presežek, ki se bo pri izvajanju javne službe ustvaril, pa se bo lahko namenjal zgolj za namene vodooskrbe, lastnik oziroma družbenik izvajalca javne službe z njim ne bo mogel prosto razpolagati in ga namenjati tudi za druge namene.

Trenutno se oskrba prebivalstva s pitno vodo in vodo za potrebe gospodinjstev, ki je v izvirni pristojnosti občin, izvaja prek obvezne gospodarske javne službe. V zvezi z organizacijo opravljanja oskrbe s pitno vodo predlagana sprememba še vedno ohranja omenjeni način izvajanja javne službe na način, da ustava določa, da je oskrba prebivalstva s pitno vodo in vodo za oskrbo gospodinjstev izvirna pristojnost države, pri čemer pa določa tudi, da jo za državo opravljajo lokalne skupnosti neposredno in neprofitno.

Ustava pa zavezuje državo, da kontrolira ne le zakonitost, temveč tudi primernost in strokovnost organizacije in izvedbe oskrbe prebivalstva s pitno vodo v lokalnih skupnostih in da jo je v skrajnih primerih (če jo lokalna skupnost ni zmožna izvajati) dolžna zagotavljati. (Po obrazložitvi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije)

Zapis pitne vode v Ustavo ni simbolne narave

Poudarjam, da zapis zaščite pitne vode v Ustavo RS ni simbolnega pomena, saj bo neposredno volival na zakonodajo, ki ureja področje vodooskrbe prebivalstva, gospodarske rabe pitne vode, vodnih virov, ipd. Zakonodajo, ki jo je mogoče spremeniti dokaj enostavno in hitro. Razlog niti ni pomemben. Lahko je to nova Vlada, finančna kriza, domači predatorji ali pa pritisk multinacionalk. Lahko pa je to tudi zahteva EU ali podpis kakšnega od mednarodnih sporazumov. Slovenska zakonodaja je podrejena EU direktivam in mednarodnim pogodbam, ki so nad zakoni, medtem, ko je Ustava RS edini dokument, ki se temu ne podreja. Zato je še kako pomembno, da vodo zaščitimo v Ustavi, ki jo je zelo težko spremeniti. Vsekakor po našem mnenju zapis vode v Ustavo poveča garant pred negativnimi vplivi, ki jih prinašajo mednarodnimi sporazumi tipa TTIP, CETA in TISA.

Zato zapis v Ustavo ni simbolne narave temveč neposredno vpliva na vsaj štiri področja: varstvo okolja, gospodarske javne službe, javno zasebno partnerstvo in področje lokalne samouprave. Zato bo nujno, da se po sprejemu ta področja takoj začnejo koordinirano usklajevati s stroko, politiko in lokalnimi skupnostmi.

Poleg tega pa s tem dejanjem, ko mislimo že danes na jutri, pokažemo svetu in Evropi, da je pitna voda v Sloveniji javna naravna dobrina, dobrina, ki se je ne more privatizirati in se prednostno in trajnostno uporablja za oskrbo prebivalstva, šele nato za gospodarske potrebe v Sloveniji in šele nato za izvoz, če to zaloge pitne vode dovoljujejo.

Spremeniti moramo naš odnos do vode

Potrebno se je zavedati, da tudi Ustava ni vsemogočna. Največje varstvo naših voda bomo dosegli samo z zavedanjem vsakega od nas, kako pomembna je voda in naš odnos do nje. V tem primeru nam vodnih virov in upravljanja z vodami ne bo mogel nihče vzeti. V to smer gre tudi geslo Civilne iniciative, ki se zavzema za vpis pravice do vode v Ustavo: »Voda v Ustavo, voda v zavest vsakega od nas«.

Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem podpisnikom peticije, brez katerih nam ne bi uspelo, medijem, ki so širili informacijo in odpirali prostor za debato, strokovni skupini za pitno vodo, pravni in vodarski stroki, ki je sodelovala, MOP ter seveda poslankam in poslancem, ki so se zavedali pomembnosti časa in bodo v četrtek dopolnili Ustavo RS s členom Pravica do pitne vode.

Na sliki člani CI ZSS od leve proti desni: Marjeta Pogačnik, Dušan Trušnovec, Ewa Jenko Gunnčar, Dušan Trušnovec, Romea Žbogar Roshni, Afrodita Hebar Kljun, Brane Golubović in Dejan Ogrinec. Na sliki ni še naših ostalih članov, ki so: Ana Jug, Boris Turk, Marjan Kogelnik in Irena Kovačevič.

Del ekipe Civilne iniciative

 

 

 

 

 

 

 

 

Comments are closed.