Marijana Vugrin je leta 2005 v znanstvenem članku Definiranje pojma javno dobro zapisala:
Pojem JAVNO DOBRO je bil v slovensko zakonodajo ponovno uveden z Ustavo R Slovenije leta 1991. Vendar je bil ta pojem kljub temu, da ga v obdobju po drugi svetovni vojni nimamo opredeljenega kot ustavni termin, ves čas prisoten v pravni teoriji in literaturi, ki je obravnavala uporabo prostora. V obdobju po drugi svetovni vojni do leta 1991 sicer prevladujejo pojmi, kot so: dobrine v splošni rabi, družbena lastnina v splošni rabi …, toda kljub temu se pojem javno dobro uporablja, čeprav njegov pomen ni vedno jasno definiran. Nasprotno, uporablja se nekonsistentno in nesistematično.
Tudi v slovenski strokovni literaturi ni enotne opredelitve, kaj je javno dobro. Najpogosteje se srečujemo z naslednjimi opredelitvami pojmov (Rus, 2003):
– Javno dobro so dobrine ali storitve, ki omogočajo uveljavljanje javnega interesa
– Javno dobro so dobrine, ki so namenjene skupni rabi
– Javno dobro so stvari ali dobrine v javni lasti
– Javno dobro so stvari ali dobrine, do katerih je zagotovljen enak dostopPo zgoraj navedenih definicijah je javno dobro lahko stvar, dobrina ali storitev. Če se omejimo na definiranje problema, kaj je javno dobro skozi zorni kot zgornje trditve, je javno dobro pravzaprav lahko vse, seveda v odvisnosti od tega, kaj pojmujemo kot stvar, dobrino ali storitev. Če hočemo torej ugotoviti »pravo« bistvo javnega dobra, moramo izhajati iz drugega dela opredelitev javnega dobra, in sicer iz pojmov: uveljavljanje javnega interesa, skupna raba, javna last in zagotovljen enak dostop. Povzemanje navedenih trditev nas privede do spoznanja, da pojem javnega dobra lahko pojmujemo v širšem in ožjem smislu. Javno dobro v širšem smislu so stvari, dobrine in storitve namenjene splošni rabi, izvajanju javnih služb in delovanju organov javne uprave, javno dobro v ožjem smislu, pa so le stvari, namenjene splošni rabi, rabi vsakogar pod enakimi pogoji (Virant, 1996).
V članku Javno dobro ostane, dokler jih zakon ne loči iz Dela se lahko prepričamo, da so leta 2013 še vedno obstajala različna strokovna mnenja glede tega, kaj naj bi pojem javno dobro pomenil v splošnem. V občini Piran so na primer za javno dobro razglasili osnovne šole, vrtce, muzeje, galerije, upravno stavbo občine, knjižnice, pokrajinski arhiv, pokopališča,…ker gre za objekte, ki so dostopni vsem skladno s svojim namenom. Na občini so izračunali da bodo s svojim seznamom javnega dobra v enem letu plačali 280.000 evrov manj davka na nepremičnine. Rajko Pirnat, profesor s pravne fakultete pa je prepričan, da ti objekti ne morejo šteti za javno dobro, saj ne zadošča zgolj javna dostopnost, pač pa mora biti s tem dostopom zvezana splošna raba. Ministrstvo za finance je v ta namen spisalo novelo zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin, s katero želijo občine odvrniti od veliko širših seznamov javnega dobra, kakršnega so že razglasili v Piranu, zato novela izrecno našteva, katere nepremičnine, zemljišča in javna infrastruktura štejejo za javno dobro, hkrati pa še, česa ne bo mogoče opredeliti kot javno dobro. 6.2.2014 so vložili predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin.
Javno dobro je v splošnem torej pereč pojem, vendar kar zadeva pitne vode za osebno rabo, smo si pri tem pojmu na jasnem. Pojem je dobro opisan v Zakonu o vodah ZV-1 (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15):
2.1.2. Naravno in grajeno vodno javno dobro
15. člen
(naravno vodno javno dobro)
(1) Celinske vode in vodna zemljišča so naravno vodno javno dobro.
(2) Za naravno vodno javno vodno dobro se šteje tudi zemljišče presihajočega jezera v času, ko je prekrito z vodo.
(3) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se za naravno vodno javno dobro ne šteje vodno zemljišče v lasti osebe zasebnega prava, če voda na njem ni povezana z drugimi vodami.
(4) Poleg zemljišča iz prejšnjega odstavka se za naravno vodno javno dobro ne šteje zemljišče, namenjeno občasnemu zadrževanju visokih voda (suhi zadrževalnik).
(5) Status naravnega vodnega javnega dobra na vodnem zemljišču se po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo, razen zemljišč iz drugega odstavka tega člena.
16. člen
(naravno vodno javno dobro lokalne skupnosti)
(1) Zaradi omogočanja splošne rabe voda lahko lokalna skupnost določi, da se status naravnega vodnega javnega dobra vzpostavi tudi na delu priobalnega zemljišča celinskih voda.
(2) Lokalna skupnost mora zemljišča iz prejšnjega odstavka predhodno pridobiti v last s pravnim poslom ali v javno korist predlagati njihovo razlastitev po predpisih, ki urejajo razlastitev.
(3) Javna korist iz prejšnjega odstavka je izkazana, če je razlastitev lastnika zemljišča potrebna zaradi omogočanja splošne rabe voda.
(4) Lokalna skupnost ob določitvi statusa naravnega vodnega javnega dobra lahko podrobneje določi tudi način in pogoje splošne rabe naravnega vodnega javnega dobra, upoštevaje določbe 21. člena tega zakona.
(5) Zemljišča iz prvega odstavka tega člena pridobijo status naravnega vodnega javnega dobra z odločbo, ki jo izda pristojni organ lokalne skupnosti.
(6) Posebna raba naravnega vodnega javnega dobra je na območju, ki ga določi lokalna skupnost, mogoča le ob soglasju pristojnega organa lokalne skupnosti.
(7) Lokalna skupnost ima ne glede na določbe, ki urejajo vrstni red predkupnih upravičencev po drugih zakonih, predkupno pravico na zemljiščih iz prvega odstavka tega člena kot prva predkupna upravičenka.
(8) Zemljišču iz prvega odstavka tega člena preneha status naravnega vodnega javnega dobra, če lokalna skupnost ugotovi, da zemljišče trajno ni več potrebno za omogočanje splošne rabe vode, pristojni organ lokalne skupnosti pa o tem izda odločbo.
(9) Odločba iz prejšnjega odstavka je podlaga za izbris statusa naravnega vodnega javnega dobra iz zemljiške knjige, ki se izvede po uradni dolžnosti.
17. člen
(grajeno vodno javno dobro)
(1) Vodno zemljišče, ki je nastalo zaradi prestavitve ali ureditve naravnega vodotoka, zajezitve tekočih voda, zaradi odvzema ali izkoriščanja mineralnih surovin ali drugega podobnega posega v prostor in se ga lahko nameni splošni rabi, lahko postane grajeno vodno javno dobro.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, grajeno vodno javno dobro ne more postati vodno zemljišče, ki je nastalo zaradi izvajanja vodne pravice in se ga ne more nameniti splošni rabi.
(3) Določitev parcele vodnega zemljišča iz prejšnjega odstavka se izvede po predpisih o evidentiranju nepremičnin.
(4) Poleg zemljišč iz prvega odstavka tega člena lahko postane grajeno vodno javno dobro tudi objekt na vodnem ali priobalnem zemljišču, če se ga lahko nameni splošni rabi (kanal, grajena obala celinskih voda in drug podoben objekt).
(5) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka grajeno vodno javno dobro ne more postati objekt, ki je namenjen obrambi države ali izvajanju nalog policije.
(6) Vodno zemljišče iz prvega odstavka tega člena v lasti osebe zasebnega prava ne more postati grajeno vodno javno dobro, če voda na njem ni povezana z drugimi vodami.
