Današnja družbena ureditve se ne sprašuje več, kaj je dobro za človeka in naravo, ampak kaj je dobro za multinacionalne družbe. In te doktrine niti ne skrivajo več. To je vidno tudi pri pitni vodi, ki nima alternative, je ne moremo nadomestiti z drugim virom kot lahko avtomobile na fosilna goriva zamenjamo z električnim. Poleg tega je pitna vode še redka dobrina, redke dobrine pa so zanimive za trg. Trg ki vseskozi išče nove produkte, ki jih potrebuje čim večje število ljudi in gospodarstvo. Zato je logično, da bo pitna voda v bližnji prihodnosti tista dobrina, ki bo zelo zanimiva za velike multinacionalke. Zanimiva pa bo le, če bo postala v celoti tržno blago.
Velike zasebne družbe so že pripravljene na ta izziv, ki ga prinaša 21. stoletje: kako iz vode narediti tržno blago, živilo, ki se prodaja na trgu in posledično prinaša dobiček. Za ta cilj so korporacije pripravile strategijo ter poslovne modele, ki jih učinkovito izvajajo tako v razvitih kot tudi v nerazvitih državah. Ponekod to počnejo v rokavicah, drugje brez njih. Tukaj pa svoje mesto dobi visoka politika, ki v sodelovanju z multinacionalkami sprejema različna predpise in trgovinske sporazume.
Evropa in svet se že srečujeta s pritiski lobističnih skupin, ki se zavzemajo, da pitna voda v celoti postane tržno blago. Cilj pogajanj o različnih mednarodnih trgovinskih sporazumih med EU in preostalim svetom je tudi liberalizacija različnih storitev, od finančnih in javnih vse do oskrbe s pitno vodo in drugimi naravnimi viri. Sporazum med Kanado in EU CETA je skoraj že pod streho. Sledi sporazum z ZDA TTIP, prihaja pa manj znani sporazum z 50 državami TISA, ki se v celoti osredotoča na različne storitve.
Zakaj je pitna voda zanimiva za trg? Le tri odstotke vseh vodnih zalog predstavlja sladka voda. Od tega je dva odstotka teh zalog v ledu, le odstotek pa je pitne vode. Zaradi klimatskih sprememb, rasti prebivalstva, urbanizacije, industrializacije, kmetijstva in našega slabega odnosa do voda je pitne vode vedno manj. Enostavna primerjava nam pove, da je na svetu količina razpoložljive vode enaka kot pred 100 leti s to razliko, da je bilo leta 1916 na svetu slabi 2 milijardi ljudi, danes nas je 7,3 milijarde in leta 2030 nas bo že 8,4 milijarde. OZN napoveduje, da bo do leta 2025 na območju z absolutnim pomanjkanjem vode živelo 2 milijarde ljudi in dve tretjini svetovnega prebivalstva bo živelo v razmerah vodne krize. Gospodarstvo bo do 2050 potrebovalo za 400 odstotkov več vode. In še bi lahko našteval.
Zakonodajo, ki ureja področje vodooskrbe prebivalstva, gospodarske rabe pitne vode, vodnih virov, ipd. je dobra, a je dejstvo tudi to, da jo je mogoče spremeniti dokaj enostavno in hitro. Razlogi, zakaj spremeniti zakonodajo so različni. Lahko je to nova Vlada, finančna kriza, domači predatorji ali pa pritisk multinacionalk. Lahko pa je to tudi zahteva EU ali podpis kakšnega od mednarodnih sporazumov, katerim smo priča v zadnjih mesecih. Slovenska zakonodaja je podrejena EU direktivam in mednarodnimi pogodbami, ki so nad zakoni, medtem, ko je Ustava RS edini dokument, ki se temu ne podreja. Zato je še kako pomembno, da vodne vire in oskrbo prebivalstva ter kdo to oskrbo izvaja zaščitimo v Ustavi, ki jo je zelo težko spremeniti.
Zaščita pitne vode pred apetiti trga je dolžnost in odgovornost Slovenije, ki je ena izmed najbolj vodnatih držav sveta. Zato je naša dolžnost v najvišji pravni akt zapisati pravico do pitne vode. Da pa lahko to pravico država uresničuje je potrebno vse vodne vire, tako naravne kot tiste, ki se bodo v prihodnosti umetno gradili, na primer grajene zbiralnike vode, zaščititi pred privatizacijo (lastninjenjem) ter z njimi upravljati trajnostno, s ciljem, da bodo tudi naši zanamci imeli zadostne količine kakovostne pitne vode. Poleg tega je potrebno vodoooskrbo prebivalstva umakniti iz trga ter jo izvajati izključno kot neprofitno javno službo, ki je lahko samo v 100% javni lasti ter določiti še, da ima oskrba prebivalstva s pitno vodo absolutno prednost pred drugimi rabami vode, kot na primer pred gospodarsko rabo. Torej, ko se bomo v prihodnosti soočali z vodnimi krizami, bo imelo prebivalstvo prednost pri oskrbi z vodo pred gospodarstvom in drugimi potrošniki vode.
Zavedam pa se, da Ustava ni vsemogočna, da sicer zagotavlja najvišje pravno varstvo, a se lahko ob kriznih časih tudi spremeni. Najvišje varstvo naših voda bomo dosegli samo s popolnim zavedanjem vsakega od nas kako pomembna je voda za naše preživetje, razvoj in suverenost. Ko se bomo tega zavedali in temu primerno tudi ravnali s pitno vodo, nam vodnih virov in upravljanja z vodami ne bo mogel nihče vzeti. Ne glede na pritiske ali krizne čase. To bo naše poslanstvo, naša vrednota, naša dolžnost in odgovornost do sedanjih in prihodnjih rodov, da jim v upravljanje predamo našo pitno vodo. V to smer gre tudi naše geslo: Voda v ustavo, voda v zavest vsakega od nas.
Pitna voda bo po treh letih in pol, od dneva ko sem se začel prizadevati za vpis pravice do pitne vode v Ustavo, novembra zapisana v Ustavo z 60 ali več glasovi. V to resnično verjamem, saj je to odgovornost in dolžnost izvoljenih predstavnikov ljudstva. S tem dejanjem, ko mislimo že danes na jutri, bomo jasno in nedvoumno pokazali svetu in Evropi, da je pitna voda v Sloveniji javna dobrina, dobrina, ki se je ne more privatizirati in se prednostno in trajnostno uporablja za oskrbo prebivalstva in živali, šele nato za gospodarske potrebe v Sloveniji in šele nato za izvoz, če to zaloge pitne vode dovoljujejo.
Je pa to šele prvi korak. Sledi uskladitev zakonodaje z ustavnim členom, ki se mora zgoditi hitro in brez izigravanja namena zaradi katerega se je šlo v Ustavo. Tudi tukaj bomo v Civilni iniciativi aktivni in spremljali dogajanja. Cilj, ki si ga mora zastaviti politika je, da se vsi zakoni in podzakonski predpisi, ki se morajo uskladiti z 70.a členom uskladijo do konca tega mandata.
Brane Golubović
